GPS koordinate S 22 58 17, E 147 33 13

Isaac Creek, poleg katerega je bilo najino počivališče, pričakovano ni poplavljal, seveda ne, saj sva se umaknila dežju na obali in je bilo prijetno suho in toplo. Sva pa kljub vsemu imela v hiški nekaj vode, za vzorec, hvala bogu, omejeno na tuš kabino. Od kod je kar naprej polzela nisva mogla ugotoviti. Noč je bila prijetno hladna, celo toliko, da sva na plan zopet privlekla spalke.

V Clermont sva do IC-ja prispela še ravno pravi čas, da sva se pridružila brezplačnemu dvournemu vodenemu ogledu enega največjih odprtih rudnikov premoga Athol Mine. Ogledi so sedaj, praktično izven sezone, le občasno, tako, da sva imela pravo srečo, da sva sem prispela pravi dan. Natovarjanje premoga sva pred dvema dnevoma od zelo daleč opazovala v Sarini in že
takrat naju je mikalo videti kakšen je rudnik od blizu. Le-teh je tod naokrog kar nekaj, čeprav vsi niso odprti za javnost. Z manjšim avtobusom smo se, radovednežev nas je bilo le za “vzorec”, skupaj šest, odpeljali 40 km izven mesta do vhoda v rudnik. Vso pot do tja smo lahko že opazili ogromne kupe gole zemlje, ki jo morajo odstraniti s površine, da pridejo do slojev premoga. Torej prvi znaki razsežnosti. Še malo, pa smo že opazovali prve tehnične monstrume, ki omogočajo, da se vse ogromne količine premoga izkopljejo, zdrobijo na primerno velikost, naložijo na tekoči trak in potem na vagone ter odpeljejo naprej do pristanišča. Naš šofer in vodič nas vozi od točke do točke, vneto razlaga podrobnosti, našteva številke, ki te osupnejo. Tukaj komentar prepuščam mojemu tehničnemu sodelavcu.

DŠK:
Premog leži 30-40 m pod zemljo. To stalno raztreljujejo, odrivajo, razstrelijo 10-15 metersko plast premoga, ga naložijo na tovornjake. Ko področje izčrpajo, zemljo porinejo nazaj. Premog drobijo v več fazah do velikost 40 mm, ki je najbolj ugodna za prevoz. Tekoči trakovi polnijo vlake, vsak vlak ima 4 lokomotive, 120 vagonov, 10.000 ton premoga, ki jih natovorijo v uri in pol. Na dan naložijo 5 vlakov, kar pomeni 50.000 ton dnevne proizvodnje petek in svetek. Če pomislite, da dobijo za tono tega premoga 100 dolarjev, ki je namenjen za energetiko (Kitajska, Indija, pacifiško območje), ni čudno, da se tedenske plače gibljejo od 1500 do 2500 AUS dolarjev. Je pa v rudniku zaposlenih 250 ljudi!
Investicija v odprtje rudnika je znašala 1.5 miliarde AUS dolarjev, to je sicer manj, kot nova fabrika za proizvodnjo mikroprocesorjev! Zaradi takih in še večjih premogovnikov, nekateri dobavljajo najboljši premog za železarne v fazi pridobivanja jekla, je jasno, da denarja ne manjka. Na zahodni obali so nemogoče veliki rudniki bakra in železa, kar vse roma predvsem v Azijo. Je pa res, da Avstralci, dobivajo samo tantieme (oni temu pravijo royalities) od globalnih rudarskih firm. Glavna v Avstraliji je Rio Tinto.

Pusta tu očitno ne poznajo, se pa trgovine polnijo z čokoladnimi pirhi in zajčki.

VKŠ: Po dobrem dvoinpolurnem izredno zanimivem ogledu rudnika, nas vodič zapelje še skozi mesto. Clermont leži ob sotočju rek, kjer so 1916 leta doživeli tako hude poplave, da je umrlo 61 ljudi. Reka je v enem samem dnevu narastla za več kot šest metrov in odnesla vse kar je bilo na njeni poti. Toda presenetljivo je to, da je ta poplavni udar trajal en sam dan, saj se je po svojem divjanju nato takoj pohlevno vrnila v svojo strugo. Dokaz tistega davnega divjanja je tudi klavir, ki je pristal na drevesu, replika katerega visi tam v vejah v opozorilo in spomin.
Sedanji Clermont so tako postavili na višje ležeče področje, obale reke pa spremenili v park. Kot rudarsko mesto je Clermont neverjetno prijeten kraj, kako tudi ne. Zaslužki rudarjev so po navedbah vodiča izredno visoki, da privabijo delavce pa jim firma nudi tudi ugodnosti, kot denimo hiše, kjer lahko za borih 18,5$ tedenske najemnine prebivajo zaposleni s svojimi družinami. Je pa seveda delo v rudniku organizirano tako, da proces teče brez prekinitve 24 ur na dan. Delovnik posameznega profila delavca je odvisen od tega kakšno vrsto dela opravlja, običajno je izmensko in sicer od 8 do 12 ur dnevno. Najbolj luštna opazka vodiča je med drugim bila, da je delavec, ki upravlja napravo za odstranjevanje vrhnjega dela zemlje (naprava se na dan premakne za bora dva metra, zato pa odstrani v radiusu 360st neverjetno veliko kubikov zemlje), za svoje dolgočasno delo, brez neke visoke izobrazbe, med najbolje plačanimi, preko 150.000$ letno. In fluktuacije delovne sile praktično ni!

Danes je osmi marec, dan žena, ki ga obeležujejo tudi tukaj. Ko se vrnemo, je IC, ki je hkrati tudi knjižnica z neverjetno veliko zbirko knjig, ves okrašen z balončki. Na vratih spored današnjih prireditev in srečanj žena iz okrožja. Znotraj sedi okrog 20 žena različnih starosti in na veliko debatira o aktualnem problemu zaščite žena pred družinskim nasiljem, pod vodstvom, predvidevam, vodje IC-ja. Očitno aktivistke za enakopravnost spolov, bi rekli pri nas. Zmotim jih le toliko, da pridobim nekaj novih gradiv za nadajevanje poti. Med potjo poslušava radio, ki ga tukaj loviva le občasno, in na njem ves čas potekajo zanimive reportaže in debate na temo vloge žensk v avstralski družbi. Ne spomnim se, da bi si naš radio kdaj privoščil rezervirati spored ob tem prazniku samo na to temo. Osupne me podatek, da po nekih raziskavah kar 44% avstralskih žensk trpi družinsko nasilje. Drugi podatki govorijo tudi o tem, kako so ženske za enako delo plačane bistveno manj od moških, koliko jih zasluži tako mizerno, da si ne morejo privoščiti normalnih bivanjskih razmer, zlasti, ko ostanejo same z otroci. Potem so tu še intervjuji s predstavnicami, ki so se zatekle po pomoč v varne hiše, pa govori predstavnic
državnih institucij o programih, ki naj bi ta položaj izboljšali. Pa tudi pogovori s predstavnicami iz drugih dežel, denimo Indijko in žensko, ki je vodja afganistanskega ženskega združenja za izboljšanje pogojev žena v Afganistanu. Pripoved slednje o boju žensk za enakopravnost s kritičnimi pogledi na versko tradicijo Talibanov in zatiranja, celo umorov žensk, ki se poskušajo upreti tej tradiciji, je prav pretresljiva. In šele tako se nehote zaveš, da demokratične svoboščine niso dane od pamtiveka in za vse žene po svetu enake. In da ta boj še vedno poteka zelo intenzivno in ni zgolj le nageljček, podarjen v spomin na Rozo Luksemburg, ki se je mlada generacija še komaj spomni.

Dvajset kilometrov južneje od Clermonta je vodno zajetje Theresa Creek Dam, ki je znana rekreacijska površina. Ko se pripeljeva tja, naju pravzaprav preseneti prava mala oaza ob jezeru, kjer je možno tudi za minimalni strošek 10$ prenočiti. Nič več naprej ne bova šla, kar tukaj bova uživala. Avto postaviva v senco tik ob vodi, postaviva stole predenj in prvič do sedaj, v kopalkah uživava vse do poznega večera. In meni celo
uspe, da začnem brati knjigo, ki jo že ves čas vozim s seboj z namenom, da jo preberem. Najin domek poimenujeva Lake View Van, lahko bi mu dala tudi ime po pticah, ki letajo naokrog, ali pa po gobah, mušnicah in šampinjonih (?), ki veselo rastejo po vzdrževani, namakani in skrbno striženi travi pred upravnikovo domačijo.

Še en čudovit dan se izteka.