GPS koordinate S 26 38 14, E 133 16 46

Nov dan so že ob pol petih zjutraj napovedali rohneči motorji 55 metrov dolgih cestnih vlakov, ki so tudi prenočevali na počivališču poleg Restorana in so že pričeli svoj delovnik. Midva sva pravzaprav skupaj z njimi vstala in ob kavi dočakala sončni vzhod. Prvič po ne vem koliko dneh se je nebo kičasto obarvalo v oranžnih in modrih barvah - prav pogrešala sva to.

Današnji dan naju je čakala dolga vožnja. Te etape do Uluru, Alice Springs in nato še bolj na sever, veva, da bodo dolge in dnevno bo treba prepeljati tudi do 600 km. In to po vročini, ki je že včeraj kazala svoje zobe (tudi do 43 stopinj). Da bi vsaj del poti peljala še po zmerni vročini jo mahneva naprej še skoraj v temi.

Cesta nosi ime po prvem slavnem popotniku John McDouall Stuart, ki je na konju 1858 kot prvi Evropejec prepotoval divjino od Darwina pa vse do Adelaide - Stuart Highway. Izgradnja sedanje avtoceste je bila 7 letni projekt avstralske vlade in je bila asfaltirana šele v 90 letih, pred tem pa so bili ti, resnično odročni kraji, dosegljivi le po prašnem makadamu, tako rekoč čez drn in strn. Sedanja cesta pa se elegantno vije, pretežno v ravni črti, po pokrajini, kjer se pogled izgubi na obzorju. Ovinke, ki jih sicer ne bi bilo potrebno delati, so graditelji ceste naredili namenoma, da razbijejo monoto vožnjo, torej kot varnostni dodatek, da vozniki ne zaspijo za volanom. In ti so res potrebni, ker po dobri uri vožnje že čutiš rahlo popuščanje koncentracije. Počivališča ob poti so zato še kako dobrodošla, da se malo osvežiš, raztegneš noge, zravnaš hrbet in posušiš pot na vetru. Vroče pa je tako ali tako, ali si v avtu kjer klima na ful dela, ali pa zunaj, kjer sicer piha veter. Poleg vročine, ki sva se je sicer že kar navadila, pa se je tukaj pričela pojavljati ena zelo neprijetna posebnost. Na prvem postanku sva se ustavila v zaselku Glendambo, kjer sva na vhodu vanj, zagledala poleg oznake kraja, še informacijsko tablo. Ta je poleg statističnih podatkov resno sporočala naslednje: koliko ljudi prebiva v tem kraju se točno ne ve, ve pa se, da je tukaj najmanj milijon muh. Si mislim dobra šala, ni kaj. Ampak se takoj izkaže za zelo, zelo kruto resnico. Samo, da stopiš iz avta, te napadejo in ti silijo v usta, nosnice, ušesa. Šit pa tak, na čudovitih slikah gradiv, ki opisujejo fantastični outback, jih nikjer ni videti. Na obcestnih znakih, ki med drugim pozivajo: give way to reptiles, snakes, don’t feed dingos, ipd., tudi nikjer ne piše: Beware of flies! In to v Avstraliji, kjer vedno vse piše, denimo zavij v levo, v AUS vozimo po levi, pripravi se na zaustavitev, zmanjšaj hitrost, levi pas se bo združil z desnim, ipd. In ta mušja nadloga naju bo očitno spremljala kar nekaj dni po outback-u.

Kilometri torej tečejo, ustavljava se na uro do dve, in hitiva prvemu pomembnemu kraju naproti, tj. slavni Coober Pedy, mesto opalov. Naselbina je prvotno nosila ime po prej omenjenem Stuartu, leta 1920 pa se je preimenovala v sedanje. Sedanje ime kraja po aboridžinsko zveni “kupa piti”, kar pomeni “bel človek v luknji” , kar še kako ustreza pogledu na pokrajino bolj kot se ji približuješ. Coober Pedy leži na najbolj sušnem področju že tako suhega področja Flinders Ranges & Outback. Zgodba pravi, da se je prav tukaj v bližini 1915 leta ustavila skupina raziskovalcev, ki so iskali zlato, neuspešno. Ko so postavili kamp, je 14 letni sin enega od njih iskal vodo ter zašel. Po dolgem času, ko je oče že posumil, da se je izgubil, pa se je vrnil. Vode sicer ni našel, je pa prinesel kamenje, ki se je izkazalo za druge vrste “zlata”, opale. Kmalu se je razvedelo in ljudje so pričeli prihajati. Mestece je znano tudi po tem, da ima bivanjske prostore zgrajene pod zemljo, kjer je stalna temperatura okoli 25 stopinj in prijetno hladna v primerjavi s tisto na površju, 40 st in več.

Ko se približuješ kraju te na rudnike opalov najprej opozorijo beli kupi skopane zemlje, kot kakšne krtine, jih je na stotine. Sploh pa se izkopi vršijo na več kot 40 km dolgem in 30 km širokem področju. Nekateri že opuščeni, veliko še delujočih. Pogled na uničeno naravo je prav grozljiv. Ampak za drage kamenčke, ki služijo samo za nakit (ženska nečimrnost bo kdo pripomnil) so tudi v tako nemogočih pogojih ljudje pripravljeni narediti vse. Tukaj praktično ni vode, zato je že okrog 1925 leta avstralska vlada sezidala vodni rezervoar 2milijona litrov, kar je zaoščalo, da je vsaka družina na teden dobila le borih 100 litrov vode. Saj si komaj predstavljam, če primerjam koliko vode samo naša družina porabi na dan.

Ko prideš v mesto se zdi kot da je opustelo. V prozorni senci redkih dreves ob glavni ulici posedajo aboridžini. Le-teh je v kraju, kjer prebiva vsega cca 3500 ljudi menda okoli 400. Nekaj jih je pred samopostrežno trgovino in prosjačijo za denar. Žalostno, kot pravi klošarji. Malo izven so jim postavili posebno naselje hiš, dali predelu zveneče ime v smislu kulturnega centra, ampak, ko se pelješ skozi, so vse zgradbe bolj ali manj uničene, razbite šipe, uničena vrata,..., prebivalcev, ki so jim bile namenjene pa nikjer. Še kakšno naše cigansko naselje verjetno bolje izgleda. Očitno je, da poskus njihove civilizacije ni oz. ne uspeva. Njihov način življenja so jim vzeli, novega načina pa oni niso sprejeli.

Turistična sezona sedaj, ko je poletje, ni na višku, zato je nekaj znamenitosti, ki si jih hočeva ogledati, zaprtih. Kljub vsemu uspeva videti katoliško cerkev ter t.i.”catacomb church” - tloris cerkve v obliki križa - obe izkopani pod zemljo. V prvi naletiva na domačina, ki je po rodu Hrvat in tukaj živi že celih 46 let. Delal je, občasno še vedno, kot rudar. Na to življenje se navadil, čeprav se nam, kot tujcem morda zdi nemogoče. Sicer pa v kraju prebiva 45 različnih nacionalnosti. Srbska ima npr. tudi svojo podzemeljsko cerkev. V slavnem hotelu Desert Cave sredi mesta si ogledava prostore, ki so namenjeni javnosti in razstavni del, ki prikazuje življenje nekoč in danes ter obrazloži vse okoli tehnike kopanja in iskanja opalov ter njihovega vrednotenja. Najbolj presenetljiv podatek se mi zdi, da je kar v 90% primerov izkop neuspešen, torej opalov ne najdejo. Od najdenih opalov pa je celo 99,7% takšnih, ki niso prave kvalitete. Torej veliko prekopane zemlje in zato ni nič čudno, da je cena že prav malega opalčka tako visoka. V to se prepričam, ko obiščeva bližnjo draguljarno, da sploh vidiva kako razne vrste opalov v resnici zgledajo. Prijazen lastnik zlasti moji radovednosti prisrčno ustreže, čeprav mu že vnaprej povem, da kupila verjetno ne bom nič.

Prijetno ohlajena se vrneva na površje, muhe so na delu, zato brž v avto in naprej. Le z dieslom se še prej oskrbiva. Njegova cena primerno naraste na 1,759$, ni kaj, tukaj je vse dražje. In tako vse do počivališča Agness Creek. Danes sva prevozila več kot 600 km, jutri pa bova verjetno prav toliko. Noč pa je vse prej kot hladna. Vsaj zvezde dajejo navidezen hlad...

DŠK: Bo še šofer kakšno rekel....

Vesno bi v toliko popravil, da ne voziva s prižgano klimo. Namreč tale najina kišta je tako velika, da jo še v kampu, ko si na elektriki, s “ta pravo klimo” komaj ohladiš. Nasprotno pa nate neprijetno mrzlo piha, in izkušnje kažejo, prehlajene sinuse, vnete živce in še kaj.... Voziva z odprtim oknom na ne sončni strani in v nasprotju s slovenskim prepričanjem, da prepih škodi, se midva relativno hladno voziva po tej avstralski zemljici. Klima pa pride v poštev v počasni vožnji, stanju na parkirnem prostoru, itd.

Med vožnjo se pa vseeno kar nekaj dogaja. Pozoren moraš biti na ostanke tovornjaških gum, ki ti lahko pošteno zagrenijo življenje, pozoren na razne živali, ki lahko prečkajo pot, saj te povoženi ostanki svežih in tudi že do kosti obranih kengurujev, krav in ovac stalno opozarjajo.

Potem je tudi neprestana borba z volanom, saj na videz ravna cesta očitno to ni, grbine, poglobljene sledi tovornjakov in precejšnja dolžina hiške, stalno spreminjajo smer vožnje.
Tako, da šoferju po nekaj urah vožnje, kar paše, da se vsede, popije pošteno skodelo vroče kave in šele nato nadaljuje z obveznostmi, ki so pač vedno na sporedu, ko takole vandrava....