GPS koordinate S 31 15 23, E 136 48 16

Na pot odrineva že navsezgodaj, beri ob pol devetih. Ha, spanec, pa da še malček poležiš, kar paše, saj sva v nenehnem gibanju. Pa še včerajšnji dan je bil, če ne že fizično vsaj psihično naporen. Cilj danes je Woomera, čimbližje Cober Peddy -ju, znamenitemu mestu opalov.

Skozi obsežne ravninske vinograde se vije pot. Kako bi jih bili veseli naši vinogradniki, ki se matrajo po tistih strmih haloških klancih, komaj dosegljivih z mehanizacijo. Tukaj pa, vse ravno do obzorja. Ko se tako voziva mimo vinogradov in kasneje mimo žitnih polj, se spomnim anekdote o Cankarju. Ta pravi, da je, ko je hodil v šolo in so pisali šolsko nalogo, spis z naslovom Pogled z ljubljanskega gradu, pričel in zaključil svoje pisanje takole: “Megla. In še enkrat megla”. Tukaj sicer megle ni, kaže se jasno, modro nebo. Zato pa “žitna polja, žitna polja, žitna polja...” do obzorja in naprej. Sto kilometrov prevoziva in tukaj so še vedno na obeh straneh ceste neskončna, ob tem letnem času sicer požeta žitna polja. Kar verjeti ne moreš.

Današnja pot bo dolga. Najina Klementinca je izračunala, da, če se neprestano voziva, bova do Woomere prišla okoli pete ure popoldan. Torej še en dan skoraj brez ustavljanja. Vožnja pa kljub temu ni dolgočasna. Vsaj za naju ne, ker naju vse bolj spominja na najino ljubljeno Namibijo. Zlasti tisti del makadamske ceste, bližnjice, ko je lahko avto drvel čez peščene valovčke tudi 100 na uro. Malo adrenalina, vozniškega, pač ne škodi.

Končno prihajava v savano, ki pa za razliko od reklamnih slik, ni rjava, posušena, temveč zaradi nedavnega zelo obilnega dežja (tudi 250 mm v enem dnevu) zelena in navdušujoča. Potujeva po stranskih cestah in zato naletiva na prav zanimive kraje. Kot na primer Hamley Bridge, kjer je bila postojanka Hensey-a, ki je prvič tod potoval in odkril baker ter začrtal povezovalno cesto do Adelaide. V Owen - u ugotoviva, da je to največje središče pridelave žit. Domačin pove, da je letošnje poletje zelo hladno, zunaj pa je pravkar 32 stopinj, ker je ob tem času 40 in več čisto normalno. Ime naslednjega kraja me spominja na balkansko sladico in se mi že cedijo sline. Balaklava je središče tega žitorodnega področja, kjer pa te sladice ne prodajajo - imajo pa zelo dobre burgerje. Najbolj zanimivo je, ko prečiva Lochiel - znak tega kraja je Ness - očitno so tukaj doma Škoti in Loch Ness jim je prirastla k srcu. Je pa dejstvo, da imajo ogromno slano jezero, ki ga turistično tržijo, čeprav je bilo zdaj na pol suho. Nesse pa žal nisva zasledila, le nekaj roza bakterij na površini jezera, ki so bile prav skladne z okoliško barvo. No, potem pa pravo presenečenje. Pasirava kraj z imenom, da te kar zazebe, Snowtown. Žal snega tudi s povečevalnim steklom nisva našla.

Kilometri so tekli, ura se je bližala že šesti popoldan in prispela srečno sva v Woomero (sicer pa naj kot zanimivost povem, da ista beseda označuje tudi značilno aboridžinsko leseno orožje diskaste oblike). To je tajanstven kraj, še ne dolgo tega v prepovedanem področju. Ve se, da so tukaj izvajali jedrske poskuse, sodelovali pri začetkih evropskega vesoljskega programa. Tu je v vesolje uspešno vzletela na primer prva evropska raketa. Je tudi preizkuševalni poligon za nova orožja Avstralije in Anglije. Govori se in močna prisotnost vojske to potrjuje, da je tu ameriška baza za odkrivanje balističnih raket v globokem vesolju. Če drugega ne, prisotnost Američanov odkriva razvpit bowling klub. Je pa na prostem razstava določenih predmetov, ki so jih pošiljali v vesolje ter nekaj starih letal. Eno je vsekakor zanimivo, saj predstavlja prvo nadzvočno letalo, ki so ga angleške letalske sile na silo upokojile po pritiskih Američanov. (ta del je tehnično dopolnil moj strokovni sodelavec :)).

Končno se ustaviva v Pimbi. To je počivališče za “road train-e” in seveda free camperje, med katere se tudi midva ponosno uvrščava. Scena je odštekana. Trideset, petdeset metrski cestni vlaki (beri tovornjaki) ob zgradbi, ki nosi krasno ime: Restauran. Tam točijo super hladno temno, močno!!!, pivo. Pač za tipe svobodnega duha. Sicer je zraven še nekaj tovornjaških terapevtk, ki pa samo dopolnjujejo prijetno sceno. Tu se zapleteva v pogovor z mladim angleškim parom, ki sta že pred letom dni ušla finančni krizi in brezposelnosti v Angliji. Tukaj malo legalno delata (obiranje sadja, ipd.) ter potujeta in nadvse uživata v skromnosti ( majhen šotorček in avtek).

PS: Med potjo do sem sva uživala v suhi vročini 43 stopinj, trenutno, ko piševa pa je 28 stopinj in 20% vlage. Na počivališču je solidna Next G povezava, ki nama preko GSM omogoča povezavo z vami. Tudi pogovor preko Skypa je odličen.

DŠK: Tale Telstrin fufek je enkraten. Dela tudi v puščavi, je pa res , da je stolp blizu. Prijateljica Maja, se je nama je Skypu prikazala preko kamere, kot Marija Vnebozetska, meni je pa žrla megabajte......

No, starter še vedno občasno pokaže trmo, vendar še nisem upošteval Romanov nasvet, naj ga parkrat pošteno kresnem s kladivom. Kje pa naj v puščavi najdem kladivo???? V sili si bom
pomagal s kamnom, teh je kar nekaj naokoli.... Izgubo moči sem danes parkrat zaznal, pač vročina in elektronika dela po svoje. Zato uporabljam nasvet vseh tistih, ki so zaljubljeni v Microsoft, zadevo resetiram (izključim in vključim motor) pa gremo naprej. Po mojem, bo naša balkanska praksa zdržala do Brisbanea.