GPS koordinate S 200 39 22, E 141 45 24

Tako, marec je tukaj, midva pa le nekaj kilometrov pred mejo, ko zopet vstopava v Queensland, samoklicano za sunshine state. Zaenkrat pogled v daljavo nič ne kaže, da bi bilo tam vreme kaj drugačno kot tukaj, v NT. Ponoči sicer ni deževalo, zato pa prvi jutranji žarki že okrasijo oblake v plavo roza barve, v daljavi pa se vidi kako slednji že zlivajo svoj višek vode na zemljo.

Danes naju čaka zopet kar dolga pot, za začetek mi pride na pamet pesem Aleksandra Mežka - Siva pot vodi me, vodi me... V mislih si jo mrmram, saj radio v tem odročnem, skoraj pozabljenem svetu, ne lovi nič. Okrog naju zopet neskončna ravnina, vse do obzorja in čez. Lepo, toda, če cesta naredi tu in tam kakšen zavoj, ki mu po slovenskih merilih sploh ne moreš tako reči, se ga prav razveseliva. Hecno, ali ne, kako človek nikoli ni z ničemer prav dolgo zadovoljen. Zato pa so prav spremembe gibalo razvoja.

Takoj ko prečkava mejo je v Camooweal - u, ki se po avstralskih merilih ponaša z najdaljšo main street, ha - celih 188 km pravijo (vse do naslednjega mesta, itak), prva bencinska pumpa. Nujno morava dotočiti nekaj goriva, da bo najin konjiček zdržal do Mt Ise. Cena zopet zasoljena, čeprav nižja kot prej. Druga država, zopet drugi čas - na to opozori velik napis. Ampak ure ni potrebno premakniti le za pol ure naprej, tukaj pravijo, da je treba čas zavrteti kar celih pet let naprej - zgleda, da si niso prebrali moj včerajšnji blog :). “Mestece” šteje 300 prebivalcev in ima še lepo ohranjeno zgradbo, ki je nekoč bila trgovina, pošta in vse ostalo skupaj. V okrožju so najbolj znane jame, ki datirajo do 500 mio let nazaj, seveda primerne za obisk le izkušenih jamarjev in s posebnim dovoljenjem. Sem se takoj spomnila na najinega revčka Romana doma, ki leži s hernijo in bi mu to verjetno pomenilo neznanski izziv. Tako pa, Roman, pozdravi se!!!

No, še ena posebnost je v tem kraju. Tukaj imajo kenguruji rogove, krave pa so brez njih. Sem vse skrbno dokumentirala, da ne bi kdo trdil, da sem ponarejala dokaze. Dušan pa mi je za sveto pričo. Seveda obrazložitve zakaj je tako nisem našla, špekulirala pa raje ne bom. Avstralci že sigurno imajo kakšen tehten razlog, moj dragi, ki se namreč bolj spozna na tehnične zadeve kot na biološke, pa je zato ostal brez komentarja.

In potem mašinca zadovoljno prede naprej, vse do prvega postajališča, do zajtrka. Na počivališču srečava Jucy par, tako sva poimenovala mlad parček v istoimenskem renta van-u, s katerim se občasno srečujemo že vse od Alice Springs. Deklica v senci uživa v kosmičih z mlekom, fant pa verjetno še počiva. Pridružita se dva motorista, ki sta šla “malo”  na izlet do Alice Springs, da si privoščita malček oddiha med delom. Km - ah, to je “peanuts!! " In še komentar glede dežja: Each day you are alive is fine, isn’t it? Ja, še kako dober filozofski pogled na celo zadevo, všeč mi je! In onadava tudi. Iz prtljažnika potegneta vsak svojo konzervico pečenega fižola in plastično žlico, pa je!

Cesta od Camooweala pa do Mt. Isa je bila v času 2.svetovne vojne strateškega pomena, še posebej po tem, ko so Japonci bombardirali Darwin. Koncem leta 1941 je takratna vlada sklenila izpeljati projekt sanacije do tedaj kolovozne poti, ki je vodila od enega do drugega vodnega
nahajališča, v sodobnejšo. Z velikimi človeškimi napori in ob pomanjkanju težke mehanizacije so projekt uspeli realizirati v slabem letu dni. Kaj pa naš SCT ?! V spomin graditeljem so postavili opomnik in ohranili del stare ceste, ki tako ob sedanji opozarja in prikazuje rezultate tedanjih naporov.

Eno večjih mest sploh v tem predelu je Mt.Isa, znano predvsem po največjem rudniku in predelovalnici bakra ter svinca. Ko pripelješ v mesto se ti zazdi, da ogromne količine rude, predelovalnice in topilnice ter visoki dimniki povsem obvladujejo mestece. Prav neverjetne so razsežnosti v primerjavi s kakšnimi našimi Jesenicami. Možen je tudi obisk rudnika, vendar midva žal nimava časa. Odločiva se pogledati le podzemno bolnišnico, ki so jo med vojno zgradili prebivalci v strahu, da bi doživeli enako usodo kot Darwin. Žal brez uspeha, out of season, door closed. Zato pa uspeva poslikati slavnega Kennetha, ki je s svojim ponosnim lastnikom prepotoval že skoraj celo Avstralijo, in to (njegov lastnik namreč) tudi uspešno dokumentiral. Zdaj nama ostane le še, da nabaviva nekaj pijače za pozne večerne ure, upajoč, da tukaj zakon ni tako strog. Ja, bolje, če ne naštevam podrobnosti iskanja, ampak na koncu je rezultat zadovoljiv. Čisto na robu mesta, daleč proč od aboridžinskih domovanj, deluje Irish Club, ki ima tako zalogo hladnega piva in vina, da se ti kar zmeša. Uradne ure so sicer samo zjutraj od 9 -11, ampak za člane (tudi take prehodne kot sva midva) se vedno nekaj najde. In tako še kako zadovoljna z obiskom mesta, le-tega tudi zapustiva.

Dolgo vožnjo je treba občasno prekiniti. Pred Cloncurry -jem zavijeva na Chinaman Creek Dam, kjer naj bi bil rekreacijski in piknik prostor. Vzdrževana makadamska cesta naju pripelje do jezera. Ob obali hodim gor in dol, slikam, ko zopet opozorilna tabla. Ja, tu vse piše in še hvala, da res. Opozorilo: v jezeru živijo sladkovodni krokodili, zato... Alo?!! Tako hitro do avta še do sedaj nisem tekla, čeprav teh mesojedih živali nisem videla. Mi je pa zato takoj postalo jasno, da je že ena tabla prej opozarjala, da je kopanje, plavanje, vožnja s čolni in pohajkovanje v razdalji 50 m do vode PREPOVEDANO. So pa ti Ausiji res slike in humorni narod?! Kar se pozneje potrdi tudi z obiskom letališča v Cloncurry-ju oz. kot mu pravijo domačini Curry. Ta kraj je namreč rodno mesto današnje avstralske letalske družbe Quantas. Davnega 1918 je sem pripotoval John Flyn, seveda takrat še na konju, ko je v tem prostranstvu iskal najprimernejši kraj za pristajanje letal. In v svoj zvezek zapisal, da je teren primeren. In nekaj let pozneje, 1922, je tukaj nastalo letališče in takrat zgrajeni hangar še danes služi svojemu namenu. V njem naj bi bil muzej, ampak ... zopet zaprto, nadvse prijazno razložita uslužbenki letališča, kjer imajo čakalnico veliko za 15 ljudi. John Flyn je bil kasneje tudi ustanovitelj združenja letečih zdravnikov, ki še dandanes letijo na pomoč obolelim v avstralskih prostranstvih.

Tako mestece, s širokimi ulicami kot je avtocesta, samo še prevoziva in nadaljujeva pot. Pred nama je še 135 km vožnje, zopet skozi neskončno ravnino, vse do Julia Creeka, kjer namerava prenočiti. To pa je skoraj na polovici poti do Townsville, kjer bova, upam, namočila noge v Koralno morje.

PS: Julia Creek, ki je znana po svojem Festivalu blata in prahu, sva dosegla, prostor ob rečici je enkraten, le domačini naju opozorijo, da, če bo ponoči dež, naj raje parkirava bolj na trdnem terenu na začetku ceste. Že po manjšem dežju se namreč sedaj trda pot spremeni v zdrizasto blato iz katerega bova težko speljala.