GPS koordinate S 19 12 44, E 146 46 33

Porcupine NP se zbudi v tišini, ki jo ne zmotijo niti običajni glasovi ptic. Tudi drugih živali ni na spregled. Le enega ogromnega pajka, ki popravlja svojo mrežo spleteno med dvema vejama, odkrijeva na jutranjem sprehodu do roba kanjona. Še zadnji posnetki in greva naprej.

Danes je pred nama zadnja etapa poti po outbacku do vzhodne obale. Širjave bodo mimo, redke naselbine samo še spomin. Bližava se “civilizaciji”. Občutki so mešani. Divjina nama je kar prirastla k srcu. In seveda vedno bolj občudujeva prve hrabre može, ki so po tem brezpotju s konji in brez takih pripomočkov kot je najina Klementina, ki vse ve, začrtali tukaj prve poti in raziskovali deželo. In naenkrat postane vse samoumevno, tudi to, da jih Avstralci še v tako majhnem zaselku s takim ponosom slavijo. To je njihova zgodovina na katero so lahko ponosni in na katero civilizacijska, potrošniško usmerjena družba tako hitro in rada pozabi. Kot na še vedno tiste redke posameznike, ki v tem odročnem svetu in krutih pogojih vztrajajo ter v tem vidijo smisel življenja. Kot tisti lastnik edinega hotela v nekdaj - časih zlate mrzlice, živahnem kraju Prairie. Tukaj je bil glavni center za menjavo konjev, tudi za organizirane prevoze s kočijami, na kar spominja prava zbirka najrazličnejših ohranjenih starih sedel in drugih pripomočkov pred hotelom. Od mesta in kopov zlata pa ni ostali več praktično nič. Iskalci zlate sreče so prišli in odšli, zopet drugam, zopet po srečo... Ki je ni nikoli za vse dovolj. Zato pa tukaj najdem Flinders Crier, na ciklostil izdelan lokalni časopis v A4 formatu, ki me spomni na moja mlada leta, ko smo kot zagnani srednješolci novinarskega krožka izdajali svoje glasilo. Mesečnik objavlja različne novice, oglase, koledar dogodkov, itd. tako kot jih skupini zanesenjakov, uredniškemu odboru, pošiljajo posamezniki. Dokaz več, da ljudi povezuje skupna ideja in volja, da jo uresničijo. Izvod vzamem s seboj za spomin.

Pečat spomina na zlate časi nosi Towers Charters, mesto, ki svoje zgodovinske značilnosti   nastanka, takratnega in sedanjega življenja čudovito opiše z naslednjimi štirimi besedami:
Gold, greed, ghosts and grandeur. Enkratno, v teh štirih besedah je povedano vse, na enostaven in vsem razumljiv način. Na Towers Hillu kjer so bila glavna zlata nahajišča, je sedaj zgrajena lepa razgledna točka in slikovno opisna razstava utrinkov življenja iz tedanjega časa, oseb in dogodkov, ki so bile ključne v razvoju mesta. Sprehod po mestu z ogledom še stoječih zgradb, nekaterih prav impozantnih kot je Stock Exchange, Post office, ipd. pa do tistih arhitekturno neizrazitih, pa zato toliko bolj pristnih kot je Miner’s Cottage, razkrije tisto plat resnice, ki jo vsi poznamo. Zlata polja so bila v resnici zlata le za tiste najbolj iznajdljive. Nekoč kaotično rudarsko mesto je danes lepo, čisto, urejeno in mirno mesto. V zgodovinskem spominu pa je omemba aboridžinskega fantiča Jupitra Mosmana, vodiča konjev, ki je pravzaprav
odkril najdišče zlata, ostala omejena le še v imenu ulice, ki teče skozi kraj. Tudi to je zgodovina.

Od nekod se nenadoma pojavi črn oblak in za deset minut obilno spusti na tla svojo vsebino. Vedriva na parkirišču in gledava, kako se v hipu ob cestnem robniku naredi pravi potoček. Potem znova posije sonce in manjši postanek v angleško urejenem parku je prava mala sprostitev.

In nato naprej, Townsville naju pričakuje. Pokrajina postaja vse bolj valovita, gričevnata in porasla z redkim gozdom. Prometa je vedno več. Opaziva, da cestni delavci že škropijo obcestne jarke, verjetno proti komarjem. Ja, pozabila sem prej omeniti, da je prav zdravnik v Towers Charters odkril dengi mrzlico, za katero so množično umirali rudarji in so jo prenašli komarji. In prispeva končno na lokacijo, s pogledom na morje, ki pa nasprotno od pričakovanja ni azurno modro. Na obali pa opozorilo, da je kopanje zaradi meduz prepovedano in v vetru plapolajoča rdeča zastava. Ampak že to, da lahko sedeva na obalo in poslušava valove, je užitek.