GPS koordinate S 20 34 05, E 134 15 51

Včerajšnji postanek v kampu G’day Mate (najin “odklop.com” prijatelj in zaljubljenec v Avstralijo Mate iz Ljubljane se bo tega sigurno razveselil) je bil osvežilen v vsakem pogledu. Vzela sva si prosto popoldne, da sva oprala veliko žehto, se tudi midva zunaj osvežila pod mrzlim tušem in znotraj z res hladnim pivom. V senci drevesa in brez muh (!!!!) je tudi počitek po naporni vožnji dobro del.

Današnje jutro je prineslo malo hladu, vendar ne za prav dolgo. Sreča v nesreči je, da je oblačno in sonce ne pripeka z vso močjo. Preden vzameva pod kolesa nadaljnjih 500 planiranih kilometrov, skleneva, da si ogledava vsaj dve znamenitosti v mestu.

Prva je Olive Pink Botanic Garden, ker je ta ob tej zgodnji uri edina odprta znamenitost. Vse druge namreč svoja vrata odpirajo šele po 9 uri, razne galerije z aboridžinsko umetnostjo pa so ob sobotah in nedeljah sploh zaprte. Odpeljeva se torej tja, ob vstopu vanj začudena koliko
obiskovalcev je že tukaj. Seveda, nič čudnega, botanični park deluje tudi kot piknik prostor in luštna kavarnica sredi parka ima krasno senčno teraso. In zgleda, da sem ob nedeljah prihajajo družine na zajtrk in srečanja s prijatelji saj je obiskovalcev že kar veliko in klepet tudi v polnem teku.

Botanični vrt nosi ime po Miss Olivi Muriel Pink, ki je v Alice Springs prišla prvič 1930 leta. Njena povezanost s tem delom Avstralije je trajala več kot 45 let. Njena gorečnost za socialno pravico Aboridžinov jo je najprej vodila v antropološko raziskovalno kariero, kasneje pa celo v
politično kampanjo za ustanovitev zaščitenega področja za pleme Walpiri v Tanami puščavi. Tukaj velja za legedarno osebnost, saj je njeno pisanje pisem in telefoniranje določenim uradniškim osebam in politikom vseh vrst prislovično uporniško in je postalo skoraj del tukajšnje folklore, tako pravijo. Njena vztrajnost je bila nagrajena, ko je kot 72 letna gospa tudi uradno dobila potrditev za ustanovitev Arid regions flora rezervata, postala in ostala njen častni kurator vse do smrti v letu 1975. Skupaj z njenim vrtnarjem iz plemena Warpiri sta v težkih terenskih in vremenskih razmerah zasnovala ta park, ki je sedaj odprt tudi za javnost. V njem je več kot 400 primerkov rastlin iz Centralne Avstralije, od tega kar 30 izredno redkih in občutljivih. Park je pravo nasprotje tistim angleškim, ki sva jih občudovala npr. v Sydneyu ali Melbournu, s pravo, zalivano in postriženo angleško travico in negovanimi gredicami. Tu je vse tako kot je običajno v naravi, le da se med drevesi in grmovji vijejo s peskom pokrite stezice in kjer ima vsak, še najmanjši grmiček napis z imenom in opisom v katero botanično vrsto spada. Poseben del parka je namenjen prikazu rastlin, ki so jih Aboridžini uporabljali za prehrano in kot zdravilne rastline. En del parka se vije tudi navzgor v hrib, ker pa je bilo tam opozorilo glede kač in kuščarjev, raje tja gor nisva zavila. V parku je tudi ogromno ptičev vseh vrst, kenguriji pa tako domači, da ti skoraj jedo iz roke. Čas, ki sva ga tukaj zapravila, ni bil zaman.

Druga znamenitost vredna ogleda pa je Reptile Centre, za katerega trdijo, da je eden največjih v tem delu. Če je največji, ne bom trdila, saj po dosedanjih izkušnjah Avstralci radi uporabljajo superlative. Mene je mikal njegov obisk iz dveh razlogov, ker se ne nameravam srečati s kačami, kuščarji ipd. v živo v naravi, in drugič zato, da vidim in spoznam kako te smrtno strupene živali zgledajo v živo. Oddaja National Geographic je namreč nekaj povsem drugega. In po obisku nama ni bilo žal. Zbirka smrtonosnih, manj strupenih in povsem nedolžnih primerkov, ki so na varni razdalji skriti za steklom, je enkratna. Od najbolj strupenega črnega gada do veličastno velikega, nedolžnega zelenega pitona. Očitno pa je bilo, da so se že tudi prebudili in čakali na svoj jutranji obrok ter zato bili že v gibanju, kar je seveda toliko bolj zanimivo. Zanimiva je tudi zbirka kuščarjev, lizardov, skinkov, želv in žab. Najnovejša pridobitev pa je krokodil Terry, ki je menda prav pohlevna živalca in ljubljenec otrok.

Alice Springs zapustiva, še zadnji posnetki mesta ter v sencah dreves posedajočih Aboridžinov. Scena podobna kot včeraj. Naj kot zanimivost dodam še to, da mi je padlo v oči, da imajo hiše visoke ograje, na marsikateri pa je na vrhu tudi bodeča žica. Tega do sedaj tudi v največjih mestih nisem opazila. Prizor pa naju je spomnil na Namibijo, kjer so se tudi belci le na tak način počutili varneje. Žalostno, toda resnično in tako nasprotujoče trditvam v uradnih oznanilih.

Dolgo vožnjo v nadaljevanju popestri obisk UFO centra v Wycliffe Well. Označbe opozarjajo, da gre za največji center v Avstraliji kjer domnevno pristajajo neznani leteči predmeti in obiskovalci iz vesolja. Zeleni “človečki” te pričakajo na vhodu v Holiday Park, tj. kamp in te pozdravijo. Seveda samo v obliki figur. Zgradba, ki je hkrati recepcija, restavracija in bencinska pumpa pa je tudi vsa poslikana s prizori na to temo. Je pa dobra popestritvena finta, da pritegnejo pozornost popotnikov po tej cesti. Nekaj podobnega kot en zaselek prej, Aileron, kjer so na hrib postavili velikega Anmatjere Man in žene z otrokom ter okraj razglasili zaradi lege za prostor z obetajočo prihodnostjo. Vsekakor je statua impozantna sredi takorekoč ničesar.

402 kilometra severno od Alice Springs in po prečenju Kozorogovega povratnika pa se ustaviva in odločiva, da prenočiva. Tukaj so znani Devils Marbles, v prostem prevodu Hudičeva jajca ali frnikole. Po aboridžinskem izročilu je tukaj Rainbow Serpent, tako je ime njihovemu božanstvu, ki jo predstavlja kača, odložila svoja jajca. V resnici pa gre za kolekcijo okroglih granitnih rdečih skal, ki so naložena ena vrh druge tako, da se zdi skoraj nemogoče kako tam obstanejo. Več kot 1,5 mio doba erozije je oblikovala te strukture v oblike kot jih je videti danes. V sončnem zahodu dobijo zlato rdeče odtenke in so z eno besedo prekrasne.

Na počivališču sta že parkirana dva precej zdelana kombija, lastnika sta en mlad nemški par, fant in punca iz Dresdena, ter dolgolasi Anglež, po rodu Poljak. Takoj naju pozdravijo in zapletemo se v dolg pogovor. Na nek način se ponovi zgodba, ki sva jo že slišala. Potujejo, malo delajo, pa zopet potujejo, malo delajo, pa potujejo in uživajo. Morda bodo tako potovali leto, lahko pa tudi dlje. Na pot so se odpravili, ker je v Evropi hladno, tukaj pa je sonce in toplo (zanimiv razlog!), deloma pa zato, ker se doma z delom slabo zasluži. Tukaj pa le, če si malo priden na poljih, zaslužiš tudi do 20$ na uro. To jim potem omogoča nadaljnjo pot. In se imajo bogovsko, saj so skromni. Zvečer zakurijo ogenj in klepetajo še pozno v noč. Midva, ker spadava med malo bolj "omatorene", ne zdrživa tako dolgo. Malo še posediva in zopet občudujeva zvezdno nebo, potem pa naju komarji preženejo v notranjost. Čeprav je tam ob 11 zvečer še vedno relativno toplo - samo 29 stopinj. Nekaj več pa je tudi vlage, saj sva med potjo doživela kar nekaj ploh.

DŠK: Hm še ena uganka, saj študentje pravijo, da farmerji ne dobijo Avstralcev za to delo, češ da ni dovolj dobro plačilo. Pa samo 4% brezposelnost????? Sicer pa verjetno taisti študentje v Evropi niso pripravljeni delati za 15 Eur na uro. Očitno je “down under” res narobe svet.

Prohibicija v Severnem Teritoriju je šla tako daleč, da ne prodajajo niti točijo alkohola pred drugo popoldne, in namesto bencina točijo en umeten zvarek imenovan opal, bojda zato, da ga ne bi domačini “snifali”!!!!!