GPS koordinate S 20 20 40 E 144 27 37 nad.v. 640 m

Včeraj ponoči je deževalo, a le za vzorec. Julia Creek je tako ostala v svoji strugi in midva sva bila zadovoljna, da je tako. Ponoči so nama uspavanko pele žabe, preden sva odšla spat sva jih v temi videla skakljati po cesti. Zato pa je nočni dež malček ohladil ozračje, a žal povečal relativno vlago, da je bilo že navsezgodaj soparno. Zjutraj naju je obiskal petelin, ni kikirikal, je pa več kot očitno pričakoval kakšno drobtinico, saj je vztrajno skakljal okrog najinega avtodoma.

Ker se je včeraj že večerilo, si nisva ogledala kraja z istim imenom, pa sva to storila zjutraj, misleč, da bo morda že odprta kakšna pekarna. Seveda prezgodaj, pozabila sva, da se tukaj v Avstraliji življenje začne šele tam okoli 9 ure. Domačina, ki sva ju včeraj srečala na obali rečice, sem spraševala od kod kraju oziroma rečici tako lepo ime. Pa mi nista znala odgovoriti. Ker sva kak dan nazaj peljala mimo Shakspeare Creeka, pa Avon Dawns, sem špekulirala, da je tod verjetno v tistih pionirskih časih hodil kak pisateljev navdušenec. To bi se slišalo tako nostalgično, ali ne? No, pa sem danes, kasneje med vožnjo, ko sem prebirala gradiva, ugotovila, da je kraj dobil ime po nečakinji moža, ki je tod osnoval prvo naselbino. Vseeno romantično. Kraj prevoziš v dobrih petih minutah. In zopet sem navdušena nad sposobnostjo Avstralcev, kako znajo še najmanjši zaselek opisati za turiste nadvse privlačno. Tako denimo, za Julia Creek, med drugim piše: znamenit je 30 m visok vodni stolp, oblikovan kot stekleni vinski kozarec, ki ga je možno videti že 20 km pred krajem, njegov modro lesketajoči obris tvori enkratni vizualni efekt. In nato v takem stilu naprej glede drugih must see znamenitosti, kot je Proa Redclaw Farm (ker ima na posestvu kar 12 ribnikov!), pa ostanki bunkerja iz 2.svet. vojne, Julia Creek Opera house, ipd. Ja, res, vodni stolp sva videla že zelo zgodaj, ko sva se včeraj bližala kraju, toda tudi slučajno me ni prešinilo, da bi morala razmišljati in ga gledati v tem kontekstu. Zame je bil samo visoka betonska tvorba, ki služi točno določenemu namenu. Seveda pa sem naredila neodpustljivo napako, da sem “navodilo” prebrala z enodnevno zamudo, torej šele danes. In sem se vprašala kam je izginila vsa moja domišljija. Tukajšnji trženjski pristopi s tem nimajo problemov, saj tudi naselbino s samo 5 prebivalci predstavijo z najmanj enim velikim odstavkom in z besedilom, ki poudarjeno spomni na prve začetke kraja in, če drugega ne, na hotel ali pub, kjer po toliko letih še vedno točijo mrzlo pivo in je njihov lastnik vedno pripravljen poklepetati s teboj.

Kakor koli, najina pot po Overlander’s way, kot tudi poimenujejo to glavno povezovalno cesto, se nadaljuje. Vse okrog naju ena sama širjava, pa mi zopet pride na misel ena naša slovenska pesem Od višine se zvrti, ki jo v hipu priredim v Od širjave se zvrti. 360 stopinjski razgled na obzorje še kar traja, vmes, le tudi in tam, kakšen manjši hribček ter Mt v daljavi. Vsakih 50 do 60 km počivališče za voznike z obvezno mizo in klopjo, toaletami, smetnjakom in kakšno informacijsko tablo. Seveda si ne morem pomagati, da ne bi komentirala še nekaj okrog stranišč, ki so tukaj prislovično čista. Praviloma je dostop do njih vedno prijazno urejen tudi za invalidske vozičke, danes pa mi je v oči padla še ena podrobnost, na vratih v stranišče je na tablico poleg lika, napisa ali gre za moško, žensko ali unisex stranišče, tudi napis v, pomislite, brajlovi pisavi za slepe. Saj komaj verjamem.

Med postankom naju na postajališču dohitita najina motorista. Kot da smo znanci že od pamtiveka, toliko, da se ne objamemo :). Ker midva že pijeva kavo, jima ponudim, da naredim še zanju, če le imata lonček. Le skok do njunega prtljažnika in lončka sta tu. In potem klepet o vsemogočem, ko se prisrčno poslovimo in še slikamo za spomin.

Po dobrih 250km vožnje napisi že opozarjajo, da prihajamo v deželo dinozavrov. Tod je pred 110 miljoni let bilo morje, ki se je nato umaknilo, za seboj pa zapustilo številne fosilne ostanke tedanjega življenja. Kronosaurus Korner v Richmond - u je (klimatiziran !) center, kjer je dom za več kot 200 svetovno priznanih fosilnih primerkov, najdenih v okolici kraja. Zbirka vključuje tudi spektakularno najdbo t.i. Richmond pliosaura, njegovo okostje velja za najbolj ohranjeno v celi Avstraliji, ter repliko 12,2 m dolgega Kronosauus Queenslandicus-a, ki ga je 1930 leta našel ameriški raziskovalec blizu mesta. Tu so še ostanki ogromnih morskih polžev, školjk, squid (daljni sorodniki lignjev), itd. Vsekakor zgledna in zanimiva zbirka. Nova turistična ponudba pa omogoča tudi drugim, da se proti manjšemu plačilu podajo na arheološko raziskovanje in odkrivanje fosilov po t.i. dinozavrovi poti. Glede na to, da so v centru zbrane fosile našli tudi 40 m pod zemljo, je seveda verjetnost, da naletiš na kakšnega na površju bolj mala. Ampak preizkusiti se vsaj za zabavo v poklicu arheologa, tudi to nekaj šteje, ali ne?

Hughenden je naslednje mestece, ki tudi gosti zbirko fosilov ter lokalni muzej, ki prikazuje prve začetke življenja tod. Za spremembo midva raje zavijeva na obalo reke Flinders, ki teče skozi. Skrbno vzdrževani park ob reki so s skupnimi močmi uredili krajani tudi kot piknik prostor, z nepogrešljivimi “barbi”, tj. elektičnimi žari, da si tako v odmoru med delovnikom mimogrede lahko spečejo še kak zrezek ali klobasico. To sva videla na lastne oči. Seveda sva se ob tem spomnila na neurejene bregove naše Save in sklenila, da dava našemu županu iztočnico za kak nov “community” projekt. Ta bi lahko bil tudi preizkus ali bi bili meščani Ljubljane sposobni stopiti skupaj in ga realizirati brez da bi na dolgo in široko nakladali o ustreznosti predloga in sredstvih, ki jih tako ali tako nikoli ni dovolj. Morda pa bi to lahko poimenovali “javna dela” ali
prostovoljstvo?

Iz Hughendena zavijeva proti Porcupine Gorge National Park, ki ga z drugimi besedami označujejo kot Grand Canyon v pomanjšani obliki. V informacijskem centru nama dekle, verjetno še gimnazijka, navdušeno ponudi fotokopijo opisa poti in vseh znamenitosti na njej - celo z opisom km oddaljenosti posamezne točke od IC-ja. In startava 72km dolgo turistično pot. Že po 16,7km navodilo pravi, da se morava ustaviti in si ogledati fosilne ostanke squida na levem in desnem bregu potočka. Trava visoka, breg od včerajšnjega dežja spolzek, fosilno najdišče
neoznačeno. Gremo naprej. Pri 20,8 km naj bi nekoč eksplodiral pri prečkanju potoka voz poln vžigalic. Aha, zato se zdaj potok tako imenuje. In tako naprej, do groba pogumnega in požrtvovalnega poštarja, ki so ga menda tukaj divji Aboridžini napadli in ubili, pa groba aboridžinske deklice, za katero se ne ve točno ali je bila umorjena ali zgolj v tej divjini zgubljena, pa do prve razglednje točke s pogledom na kanjon in vse do konca, kjer se je možno spustiti po strmi poti vse do njegovega dna cca 150m globoko. Kanjon je v miljonih let izdolbla istoimenovana rečica, ki z višine zgleda le kot nedolžen potok. Stene kanjona so vulkanskega izvora, kar jim daje temno rjavo, zamolklo barvo, ki ob zahajajočem soncu v dolgih sencah deluje še bolj zamolklo. Tu je urejen tudi čudovit prostor za kampiranje. V zimskem času, ko so temperature bolj znosne, menda tako oblegan, da je treba rezervirati prostor nekaj mesecev vnaprej, danes se veseli naju kot edinih obiskovalcev.

Tukaj bova ostala in prespala ter delala družbo tišini.