Spanje sredi ničesar, ob krasnem zalivu, v tišini, ki jo še kriki ptic ne motijo, še luna se je sramežljivo umaknila tako, da ni svetila v notranjost najinega domeka, je bilo osvežujoče. Kako ne, saj se je ponoči temperatura spustila na vsega 14 stopinj. Mene ni zeblo, sem se stisnila k osebi poleg... Long Point sva zapustila še preden je sonce dobro vzšlo, saj sva morala biti v Adelaidi med 10 in 11 uro, napovedano, da nama zrihtajo avto. Le nekaj pelikanov je bilo že na delu, potapljali so se in si iskali svoj zgodnji zajtrk.

Do Adelaide sva morala kar malček pohiteti. Na poti je bilo sicer kar nekaj zanimivosti, ki bi si jih sicer v normalnih razmerah bolj podrobno ogledala (kot npr. aboridžinski muzej na izhodu iz parka, pa replika prvotnih avstralskih naselbin, več kot 200 hiš so prenesli sem malo ven iz Meningie -je, ipd.), zdaj pa čas tega ni dopuščal. Kljub vsemu sem vozniku malček “zagrozila”,
da tako pa se jaz ne grem - on pa je malo popustil in kompromis je bil sklenjen. Vsaj toliko je znižal hitrost (skoraj po sistemu prvih priseljencev - na 50/60km), da sem lahko kaj slikala, vse ostalo pa sem kao lahko prebrala med potjo. Res krasno, počutila sem se kot sodelujoči na www.virtualtourist.com.au (ali nekaj podobnega), samo še forum mi je manjkal ?!

Kakorkoli, poslikala sem postajališče in vhod v zgoraj omenjen muzej na prostem v Tailem Bend - u (ime kraja ima dva pomena, po enem naj bi menda pomenil, da ovca maha z repom :)), pa znameniti most čez Murray River v Murray Bridgeu, ki je bil pravi gradbeni podvig v tistih davnih časih in celo v Hahndorf (vas z enakim imenom je tudi na avstrijski Koroški, Kurja vas - tam sva že kolesarila in uživala z najinima prijateljema (tik preden me je trofnil infarkt) sva se zapeljala. Slednje sem hotela videti, saj gre za kraj, kjer se je še dandanes ohranila nemška skupnost in je eden od zgodovinsko zaščitenih krajev Južne Avstralije. Ime sicer nima nobene zveze s kurami, ampak ga je dobil po kapitanu Hahnu. Le-ta je bil kapitan na ladji Zebra, ki je 1893 v Avstralijo pripeljala manjšo skupino pruskih družin ter jim, ker so se tako spoprijateljili med vožnjo, celo pomagal kupiti tukajšnjo zemljo. Skupnost je bila tako močna, da je svojo tradicijo ohranila vse do danes. IN tako najo je namesto “good morning” gospa pred hotelom pozdravila “Guten Morgen” in na razobešenih jedilnikih pred kafiči in restavracijami si lahko prebral, da ponujajo šnicel, krainsky (kranjske klobase), knedle, ipd. Hiše, nekaj od prvotnih je lepo ohranjenih in še vedno funkcionalnih, pa so tudi grajene v slogu severno nemških, z črnimi lesenimi oporami med belo pobarvanimi zidaki. Seveda pa je sedaj kraj postal prava turistični destinacija za prebivalce Adelaide, ki je le dobre pol ure oddaljena.

No, in potem sva prispela na Backpacker office v Adelaid -o. Prvi vtis, razpotegnjeno mesto na hribčkih, polno prometa, čeprav bolj umirjenih voznikov kot v Melbournu. Na office-u niso bili z najino reklamacijo še nič seznanjeni, čeprav sva včeraj klicala njihovo brezplačno pomoč in jim še email napisala. Midva sva računala na to, da bodo zamenjali vozilo, toda bojda enakega ni bilo na razpolago. Potem smo se pač zmenili, napisali so delovni nalog in odpeljali avto. So pa bili toliko radodarni, da so nama dala na razpolago rezervno vozilo, da sva bila vsaj premična. Nazaj sva se morala pripeljati do pol četrte popoldan, ker ob štirih zapirajo. Ne vedoč kako se bo stvar iztekla, sva pač šla malo naokrog, obiskala sva Mount Lofty, ki je čudovita razgledna točka.

Nato pa sva šla v akcijo po informacije kako nadaljevati pot na Kangooro Island. Čisto na drugem koncu mesta sva končno našla pisarno edinega prevoznika Interlinka. Ker Dušan ni mogel parkirati, sem šla tja sama on pa je medtem vozil kroge. Priročno, ni kaj!

V pisarni najprej recepcija, povem svoje želje, pa prijazna deklica za pultom pravi, da moram na svetovalko počakati kakšne pol ure. Obupana ji pojasnim situacijo, da morava biti nazaj do pol štirih in da do Backpackerja potrebujeva skoraj pol ure. Oddahnem si, ko situacijo razume in vzame stvar v svoje roke. Obrazloži paru, ki že čaka v vrsti pred menoj, da me spusti naprej ter mi tako takoj zrihta svetovalko. Po pogovoru z njo ugotovim, da je na otok možno zaradi zasednosti trajektne linije priti šele naslednji dan zvečer in se vrniti nazaj šele čez štiri dni. Zadeva pa bi naju stala kar precej, samo prevoz avta okoli 250$, najini malenkosti pa dodatno še 190$. Potem je treba računati še na prenočevanje v kampih, ki so cca 30-37$ na noč. Ampak! Imajo posebno ponudbo, če pokličeva za rezervacijo naslednji dan zjutraj ob pol sedmih dobiva popust 150$.

Dušan tako skrbno vozi naokrog, da me sploh ne opazi, ko se vračam na dogovorjeno mesto polna informacij. Končno ustavi. Odpeljeva se, med potjo prediskutirava zadevo. Pade odločitev. Tja ne greva, žal bi nama vzelo preveč časa, saj morava priti še nazaj do Brisbanea. Bova raje
obisk otoka pustila za kdaj drugič, upam.

Ob dogovorjeni uri sva nazaj pri Backapackerju. Avto kmalu pripeljejo, menda so ga poštimali. Tehnične podrobnosti ve Dušan.

Midva pa jo nato mahneva proti Barossa Valley, v Adelaide Hills, svetovno znanih po svojih vinih, zlasti Chirazu. Najdeva kamp v Nuriootpi, ki menda po aboridžinsko pomeni ”mesto srečanj”. Pravijo, da so se tukaj srečevali prvobitni prebivalci, ki jih sedaj tukaj sploh ni videti. Čeprav je to najbolj vinorodno področje, komaj odkrijeva trgovino z grozdno pijačo. Ta se je po napornem dnevu še kako prilegla. Pa seveda en osvežujoči tuš tudi.

DŠK: Skratka Avstralci so kot Slovenci. Nič te ne poslušajo. Ob prihodu, sem njihovemu tehničnemu svetovalcu, beri mehankarju, podrobno predstavil pomanjkljivosti vozila: težave s
starterjem, gumami in izgubo moči. Gospod (je le v letih) me posluša, prikimava in pove Kristini (najini predstavnici v officeu), da mora odpeljati avto na servis, saj enakega za zamenjavo ni moč dobiti, ker je ta avto muha Victorijskih Melburžanov. Vdava se v usodo, sam z veseljem sprejmem ponudbo, da za tistih nekaj ur, vzamem en mega toyotin džip. Seveda deca pade na finto!!!

Servis domeka je opravljen, zamenjane gume, nihče nič ne reče, samo, da je vse ok, kar mene navdahne z malce balkanske resignacije v stilu: Jebi ga!. Avto veselo vžge, opazim, da mi ni potrebno ribariti s prestavami in sklopka je trda kot kamen. No, si rečem nekaj pa so le delali. Ostalo jutri......(Ljubo bo zopet pripomnil nekaj v stitlu Casablance, Bogarta in njegove večne
ljubezni )...