GPS koordinate S 37 27 09,51; E 139 59 31,8

Kamp v katerem sva prespala v Port Fairy - ju je bil do sedaj edini kjer so naju napadali komarji. Tudi špricanje s sprejem, ki naj bi ubil vso letečo golazen, ni kaj dosti pomagalo. Sploh pa me čudi, da so ti komarji letali naokrog že navsezgodaj. In ko sva zapustila kamp, sem bila zlasti jaz, seveda zelo vesela. Posledice, najverjetneje njihovega delovanja, pa so se na meni pokazale z zamudo, potem ko sem okoli poldneva začutila na bradi, da se mi dela neka oteklina. Ta je do večera kar pošteno narastla, čeprav je moj dragi izjavil, da sem mu tudi “taka” všeč. Ampak preventivno mi je istočasno svetoval, da vzamem kakšen antialergik in še antibiotik za povrhu. No, da se pokaže učinek njunega delovanja bo potrebno pač malček počakati.

Ker sva se na oceanski cesti zamudila kar dva dni, sva danes nadaljevala pot do Adelaide malo bolj pospešeno. Ustavila sva se le na nekaj mestih ob poti, da skočiva do obale in jo občudujeva še zadnjič preden potem zavijeva bolj v notranjost. Ena takih luštnih točk je bil skok do Cape Nelsona in Cape Bridgewater, malo izven Portlanda. Medtem, ko sva na prvi uživala ob pogledu na burno morje in prekrasnem svetilniku, ki je pred dobrim letom dni praznoval že 125 letnico svojega delovanja, naju je drugi point razveselil s čudovitim zalivom. Bridgewater je sicer komaj nastajajoče turistično naselje nekaj hiš in verjetno eno redkih, ki ima zelo dober dostop do morja. Zaliv z belo mivko, menda na tukajšnjem koncu edini, se razteza kar nekaj km in v soncu, ki se je na trenutke kazalo skozi oblake, se je morje obarvalo turkizno modro, le belina penečih se valov jo je prekinjala. Veter je bil močan, jaz v zimski bundi, v vodi pa navdušeni surfarji in tudi plavalci. Mene tudi za milijon ne bi spravil vanjo, ampak oni so plavali v njej kot v domači banji. Sem pa z obale vzela vzorec peska za spomin kar tudi ni kar tako.  

Iz notranjosti se cesta približa morju ponovno pri Port Mac Donnellu, ki si ga ogledujeva bolj ali manj iz avta. Luštno mestece, s klasično promenado ob morju in veliko marino. V njej pa jahte bolj ali manj velike, ki tako kot hiše nasproti promenade kar tekmujejo med seboj katera bo lepša in boljša. Milijončki tudi :))) Nato pa zopet v notranjost, kjer naju ob cesti spremljajo gromozanski nasadi borovcev. Verjetno služijo temu, da postanejo gradbeni material za hiše. Morda pa tudi temu, da zadržujejo veter, ki neutrudno piha, da najin domek na bolj odprtih mestih kar premika in ima moj šofer več dela.

Naslednji postanek je v Mount Gambier-ju, največjem kraju Južne Avstralije zunaj Adelaide. Tukaj skoraj ne moreš, da se ne bi ustavil pri Blue Lake. Čudovito modro, res modro, jezero je v vulkanskem kraterju. Kot bi se nekomu vanj zlilo črnilo. Znanstveniki pa še do sedaj niso mogli ugotoviti od kod in zakaj tako značilna barva vode. Največje presenečenje pa je, da voda ni strupena in so zaradi njenih velikih zalog tukaj zgradili tudi črpališče vode, ki zalaga mesto. Sploh je to področje bilo nekdaj vulkansko aktivno. Tudi prej omenjena rta, kjer sva se ustavila, sta del večjih vulkanskih kraterjev. V bližini pa je tudi Mount Shane, ki je t.i. speči vulkan. Sicer se Južni Avstralci hvalijo, da je to največje strnjeno vulkansko področje na svetu. Kot da o Islandiji, npr. še nikoli niso slišali (op. DŠK)

Pri Mount Gambier-ju se zopet zgodi meja. Tako sedaj vstopava po Queenslandu, New South Walesu, Victoriji v novo državo, South Australio. Zopet se spremeni ura, kazalce je treba premakniti za pol ure nazaj, fino, dan bo daljši. V veljavo stopi nov prometni režim, zdaj lahko divjava po navadni cesti tudi 110 km/h. Na meji so ponovno opozorila, da se v državo ne sme vnašati nobene zelenjave in sadja. Kontejner ob cesti je zato, da vanjo vržeš vse kar morebiti prinašaš s seboj. Šit, na to nisva bila pripravljena in s seboj imava še štiri sočne marelice, mali košček zelja, nekaj čebule in tri paradižnike. Marelice pojeva, koščice in zelje vrževa v kontejner, ostalo pa po stari Krpanovi metodi... Tvegava, saj bova sicer ostala brez večerje.
Navsezadnje pa, predelana hrana menda ja ne bo ogrozila njihove lepe dežele :). Južna Australija se sicer prav zaradi svojih omejitev hvali s tem, da še nima bolezni grozdja (tukaj pridelujejo namreč slovita bela in rdeča vina kot je beli in sivi pinot, chiraz, merlot, cabernet, ipd.) ter drugih sadnih bolezni. No, kakšno dobro vino bova sigurno probala.

V Beachport -u se potem zgodi “back to nature”. Zavijeva v narodni park, kjer bova prenočila. Le nekaj prostorov je na razpolago, pa ne zato, ker bi tukaj mrgolelo ljudi, ampak zato, ker tako čuvajo te dragocene naravne danosti. Med gostimi drevesi, za ta predel so značilna tea tree, najdeva krasen prostor. Gosto drevje umiri veter in tudi sonce naju razveseli. Do obale je lep sprehod, obala pa mivkasta in primerna za divjake na 4x4 pogonu. En tak ropot se sliši iz daljave, ko pa se zvečeri, vse utihne. Le midva (in moj knedl na bradi) in najin klepet občasno zmotiva mir in tišino. Počasi se tudi midva umiriva in odpraviva k počitku.

DŠK: Neverjetno, kakšne so razlike med državami, ki jih šele sedaj bolj opažava. Recimo, Queensland deluje nekako prevzetno, Novi Južni Wales, kot starejši brat, osrednji del, deluje, kot da bi prišel v moje ljubo ministrstvo, zadrgnjeno in uradniško, Victorija malce zmedeno (VKŠ se strinja), tale Južna Avstralija pa za sedaj nekako samosvoje. Pomislite, je pod severnim teritorijem, ki ima Darwinski čas eno uro za Sydneyskim, ne, oni so uro premaknili nazaj za 30 minut. Do sedaj sva omejitev 110 km/h, srečala samo na širokih in ravnih avtocestah, povsod drugod lahko pelješ stotko,seveda, če ti razmere dovoljujejo. Ne, ti južnaki dovoljujejo 110 povsod, tudi na navadnih lokalnih cestah, je pa res, da so bolj ali manj ravne in dolge kot postni petek.

Prav zanimivo bo, ko bova preko Adelaide in Barossa (ah vinček) zapeljala v outback.....