Agness Creek se je izkazal za mirno počivališče, čeprav leži dokaj blizu ceste. Prometa ponoči praktično ni bilo. Kljub temu sva se zbudila zgodaj, še v temi. Najini edini sosedi, družina s tremi otroci so še sladko spali, zato pa so se že pričele oglašati papige, ko sva odrinila na pot.
Papige sva občudovala včeraj zvečer, saj so bile čudovito zelene, z rumenim ovratnikom in sinje modro barvo pod perutmi. Z zeleno barvo grmovja so se čudovito zlile, tako, da si jih komaj opazil. Če že omenjam zeleno barvo grmovja moram omeniti, da, proti pričakovanju, puščavsko področje skozi katerega voziva, sploh ni videti puščavsko. Zaradi nedavnega dežja je vse sveže zeleno, trava, nizko grmovje, nekatera drevesa hitijo rumeno cveteti v pozdrav soncu in modra barva cvetov drobnih grmičkov “plevela” tik ob cesti dela konkurenco barvi neba. V sveži zrastli travi uživajo tudi krave. Teh je kar nekaj, proti pričakovanju. In dež je napolnil tudi jezerca, ki jih je tod, po zemljevidu sodeč, kar nekaj.

Sicer pa se po nebu podi vedno več oblakov, tako, da je občasno vožnja bolj udobna, toda le navidezno, ker sonce ne sije direktno v oči. Vročina z vsako uro narašča in tam okoli poldneva že doseže 43 stopinj. Občasni postanki na vse bolj redkih počivališčih se priležejo. Bili bi veliko bolj prijetni, če bi mušja nadloga bila malo bolj obzirna do naju. Ampak jo prav malo briga kaj si jaz mislim o njej. Nad kremo za sončenje, ki ji je dodan repelent, pa sem tako ali tako že obupala. Teoretično je z njo verjetno vse OK, toda v praksi jo muhe ignorirajo. Jaz pa ugotavljam, da tisti podatek o milijonu muh absolutno ne drži, ocenjujem, da jih je vsaj še enkrat toliko. Moj sopotnik se glede njih ne sekira preveč in komentira, da me imajo tako rade, ker sem tako sladka. Ja, bo že moralo držati, če on tako pravi.
 
Kilometri tečejo, tečejo, gorivo pa tudi. Na pol poti do cilja morava dopolniti rezervoar, ker so tukaj bencinske pumpe vse bolj redke, pa še njihova oskrba je lahko vprašljiva. Na prvi pumpi se oskrbiva s potrebno zalogo, na drugi pa je dokaz za to že viden, napis “sorry, out of fuel”. Na naslednji pumpi raje ne tvegava, čeprav cena že poleti proti nebu. Toda to je cena odročnosti in sva to tudi pričakovala.

Kmalu po Kulgera -i vstopiva v novo, sedaj že peto avstralsko državo Northern Territory. Na cesti zavlada nov režim, možno je voziti do 130km/h, opozorilna tabla, da ne smeš vnašati sadja in zelenjave zopet grozi z visokimi kaznimi - le kontejnerjev za “odpadke” ni nikjer. Tudi ura se premakne za eno nazaj. Da smo izven turistične sezone se že pozna na prometu, le še redki taki zanesnjaki kot sva midva vozijo nasproti. Še cestni vlaki so zdesetkani. Cesta, cesta, le kakšno, še eno lepo pesem bi o njej lahko napisal Vlado Kreslin, če bi bil tu. Je pa zato te ceste v outbacku opisoval avstralski pisatelj Len Beadell, znan puščavski popotnik, zelo romantično, nekako tako zveni v prostem prevodu: Še vedno sem poln pričakovanj ob možnostih, da ceste predstavljajo, vodeč skozi neznane kraje, preko spreminjajočih se terenov, še neznana doživetija in izkušnje. Kraji, med potjo in potjo, so čudovita mesta. Da prideš do njih - kjerkoli ta nekje že je - je 80% tvojega potovanja. Pokrajina je brezmejna in brezkončnih oblik, razen gora nekje na obzorju, kamor si namenjen.”  In tako sva se počutila tudi midva. Po neskončni ravnini sva najprej zagledala Mt Conner, ki kot ploščata miza izstopa iz obzorja. Oko se kar spočije ob pogledu nanjo. Potem še malo, samo cca 100 km, pa se začne sramežljivo kazati na obzorju Ayers Mt - bolj poznan pod imenom Uluru ter nato še Kata Tjuta ali Olgas. Vstopamo v svete kraje aboridžinov, kamor naj bi, če že ne mora, stopiti tudi noga vsakega turista, ki se hvali z obiskom Avstralije.

In najina vsekakor bo, saj nisva zastonj sem potovala tako dolgo. Obisk obeh gora, če temu lahko tako rečeš, je v narodnem parku posebnega pomena zlasti za aboridžine, njihov sveti kraj povezan s simboličnim pomenom njihovega bivanja in prenašanja tradicije iz roda v rod. Zgodbo nastanka Uluru in Kate Tjute na slikovit način prikazujejo prekrasne ročne poslikave in mozaiki na stenah v Kulturnem centru, ki pa jih zaradi spoštovanja njihove tradicije žal ne smeva fotografirati. V manjšem prodajnem paviljonu pa prodajajo tudi razne spominke, zlasti slike in iz lesa izdelane predmete kot so kače in drugi plazilci, sulice, glasbene instrumente ipd. Cene pa seveda zelo zasoljene. Pričakuješ, da boš tukaj videl kakšnega njihovega predstavnika, žal. Prodajalka je belka, vodička po razstavi prav tako belka. Vtis dobiš, da so belci zopet naredili dober biznis na račun nekoga. Že samo vstopnina v park stane 50$, čeprav ti omogoča, da v park prideš tako zjutraj kot zvečer, da slikaš  v sončnem vzhodu ali zahodu obsijano rdečo goro.

Tako Uluru kot Kata Kjuta sta ogromni rdeči strukturi sredi ravne pokrajine. Uluru kot velika mizi podobna gora, Kata Tjuta kot zaobljene okrogle gmote. Razgledna cesta je speljana okoli njiju, da jih lahko lahko poslikaš od blizu in daleč. Res veličastno. Težko opišeš z besedami, naj to povedo slike same. O muhah, zaradi katerih sem na razglednih točkah skoraj dobila živčni zlom, pa raje ne bom izgubljala besed.

Po dobrih treh urah vožnje in slikanja po parku poiščeva prenočišče v Yulara - i, saj free campinga v neposredni bližini ni nobenega. Še kamp je tukaj en sam, cena pa zasoljena in enkrat višja od tiste, objavjene v katalogu. Ima pa elektriko, da sva lahko priklopila klimo in po celem dnevu vročine malo lažje zadihala. Pod tušem pa sprala s sebe vso umazanijo ter zopet zadišala nekako civilizacijsko. Še eno zadevo sem skoraj pozabila omeniti. Odkar sva vstopila na aboridžinsko področje, že pred Coober Pedy - jem, so pričeli veljati tudi posebni predpisi glede alkohola. Tako lahko na dan kupiš na osebo le 1 liter alkohola in še to le ob predložitvi osebnega dokumenta. V današnjem kampu pa sva ob registraciji dobila celo poseben “certifikat”, da sva tujca in s tem listkom upravičena do konzumacije oziroma nakupa omejene količine opojne tekočine. Nama jo je zmanjkalo na poti do sem, pa sva se tega prav razveselila. Malo prezgodaj, štacune najprej nisva našla, ko pa sva jo, je bila zaprta. A hladna voda je odtehtala poželjenje po pijači.

PS: sem pa zato v trgovini kupila posebno mrežo proti muham za na glavo. Hura, pa smo zmagali.