GPS koordinate S 19 58 58, E 148 15 28

V Townsville-u sva prespala na parkirišču ob obali. Uradno sicer ni dovoljeno, vendar nama je gospa iz IC-ja, ki sva jo za las ujela, ko ga je zapuščala, omenila, da v tem letnem času to ne bo problem. Sončni zahod sva tako lahko opazovala, sedeč na mivki. Obala sicer dolga, peščena in od daleč lepa, vendar od blizu polna trave, alg, kosov lesa, ki jih je naneslo morje. Kljub vsemu je bil občutek dober. Po dolgem času se je vsaj vonj morja prilegel. Po obali so se sprehajali domačini,v vodi pa nikogar. Seveda ne, saj je že ob dostopu do obale stala velika opozorilna tabla, da so v njem kar štiri vrste meduz, med njimi tista najmanjša, smrtonosna, in da je plavanje le na lastno odgovornost. Seveda so zraven nje tudi navodila kako ravnati v primeru, če te meduza opeče in kakšni so znaki pri posamezni vrsti. In tudi prva pomoč, kis s katerim moraš nemudoma politi opeklino. In številka prve pomoči. Kaj ti pomaga tako morje, da se ob njem lahko samo sprehajaš in njegovo lepoto slikaš? Vsaj za naše pojmovanje morja, bore malo.

Na parkirišču so bili javni toaletni prostori, ki so se izkazali za zelo frekventne. Še po tistem, ko so zadnji sprehajalci odšli in se je spustila že tema, ura pa je že kazala deset zvečer, so se pred njim ustavljali vozniki - da odtočijo, itak. Nekatere med njimi je bilo prav zanimivo opazovati, ko so stopili iz avta ali se vanj vračali, saj so tisto minimalno razdaljo tako vijugali, da sem resno podvomila v njihovo treznost.

Kakorkoli, zjutraj že navsezgodaj, so naokrog že šibali prvi sprehajalci psov, tekači, kolesarji. Očitno je hitra hoja, tek ipd. narodni šport, ki je prišel v kri in navado tukajšnjim prebivalcem - vse za zdravo življenje. Zjutraj pa so temperature še toliko znosne, da je te aktivnosti najlažje
izvajati. Vsaj po najinem pojmovanju, kajti na bencinski pumpi nama je kakšno uro kasneje gospa, ki je stregla, z nasmehom povedala, da je danes pa res “fine warm”, ko sem omenila, da je že ful vroče (32 st). No ja, z naju pa je teklo. Pa nisva bila “soapy” kot nama je povedal
starejši zakonski par še na obali, ki se je ustavil in z nama poklepetal kar tako. “Soapy” namreč domačini poimenujejo tistega, ki se tušira.

Townsville ima čudovito urejeno obalo, imenovano The Strand, ki se razteza kar nekaj kilometrov. Urejena parkirišča, otroška igrišča z bazenčki, sprehajalne poti, klopce za posedet, ogromna fikusova drevesa za senco, skratka vse. Tudi midva se ustaviva z namenom, da obalo predvsem poslikava, ko ugotoviva, da se je na določenih mestih možno celo kopati. Ja, z zaščitno mrežo proti meduzam, je ograjen del morja, in notri so že veselo čofotale mamice z otroci in drugi kopalci. In tako storiva tudi midva. Morje toplo, ampak kako paše ! In potem še tuš ! Razkošje na kvadrat. In nato, ko še malček uživava v senci in opazujeva sceno, opaziva kako se pripeljeta reševalca, oblečena od pet do glave v zaščitne obleke in s posebno mrežo preverjata ali je voda v “zagrajenem” morskem bazenu ustrezna. Na vsakem koncu postavita rdeče-rumene zastave, opozorilne znake za kopalce in objavo, da so reševalci na delu. Aha, si rečem, sva imela srečo, pa potem ugotovim, da je ura sedaj devet, torej se je delovnik uradno šele začel.

Prijetno skopana in stuširana se odpeljeva naprej, proti Alva Beachu pred Ayr, ker sta nama jo prijatelja motorista tako priporočala. Še prej malo skreneva s poti, na zemljevidu veliko obeta rt in kraj tik ob bali, Cungulla. Peljeva skozi močvirje, ogromno ptic, črnih labodov, zelo zanimivo. Na koncu pa kraj, kjer so sami vikendaši, ki so si postavili hiše tik do morja. Poseben prometni režim opozarja na starejše in otroke. Šolski avtobus ima svojo postajo na vhodu v naselje. Parkirana kolesa dokazujejo, da so otroci v šoli. Lepo. A do obale ne prideš - Private property. Torej ne preostane drugega kot da se odpeljeva naprej do Alva Beach.

Razveseli naju napis na poti do obale, ki sporoča, da so lani za urejenost dobili posebno nagrado. In res, čudovito urejen park tik ob obali, vse obvezne pritikline kot je barbie, voda, ipd., plaža zgleda fantastično, vendar neposrednega dostopa do morja ni. Odpeljeva malo naprej ter ga najdeva. Parkirava in se peš odpraviva proti morju. Toda tu je zopet napis, meduze in, ojoj, krokodili. Opozorilo, da se vodi raje ne približuj. Šit, pa taka nagrajena obala, ko ne moreš do vode. Torej z najimi bivakiranjem tukaj raje NIČ.
 
Skleneva, da se odpeljeva najprej do najbližje informacijske pisarne. V glavo sem si vtepla, da hočem plavati v morju in prenočevati ob njem tudi. Podrobnih informacij pa iz zemljevida ni mogoče dobiti. Tukaj, v Avstraliji človek dobesedno postane odvisen od lokalnih informacij, res. V Ayr-u najdeva IC, vendar je pisarna četrt pred peto že zaprta. Smola pa taka. A kot običajno ima vsaka zgodba dve plati, slabo in dobro. In dobra je ta, da me na poti nazaj (moj dragi se je seveda prijetno klimatiziral v avtu in čakal name) ogovori možak v avtu, parkiranem ob cesti. Love, how are you today? Ne morem skriti svojega razočaranja in mu potožim. Ni problema, možak, cel v tatooijih, z dolgimi lasmi se velikodušno odzove. Hočem priti do plaže kjer se bom kopala, jamram kot razvajen otrok. Vzame zemljevid in mi podrobno razloži, najprej, da me povsem razume, potem pa me dotolče z resnico, da tukaj v Withsunday country, take plaže ni. Povsod so krokodili in meduze. Alo?! BUT. Hvala bogu, da obstaja ta beseda. V Bowen -u obstaja lepa plaža, zavarovana z mrežo proti meduzam, raj pa se mi bo odprl v Airle Beachu. Tja je treba iti. In doda, da čimprej proti jugi, ker so na poti sem štirje cikloni in kar nekaj obilnega dežja. In potem še zvem vse o inteligentnem obnašanju krokodilov, ki te ne napadejo takoj, ampak najprej iz zasede opazujejo, potem pa hop po tebi. In o meduzah, teh malih nevidnih stvorih, od opeklin katerih umreš že zaradi neznosnih bolečin. In o tem, da ga je, reveža, zapustila žena. Pa da je farmar, ki prideluje melone in so ga backpackerji naučili nekaj italijanskih besed, kot je “mandžare”, in tako v stilu naprej. Vmes pa “my love, you know...”. Moram končati, saj bo mojega D začelo zelo skrbeti kje sem se izgubila. Napravim še posnetek z njim ter se prijateljsko posloviva, jaz oborožena s stoeno koristno informacijo lokalca.

Bowen se nato izkaže kot dober postanek. Odkrijeva čudovit kotiček res tik ob obali. In brez komarjev in mušic. Gledava sončni zahod, poslušava neke vrste škržate in pljuskanje morja. Hvala ti, moj tatoo man.

DŠK: Hja, a vidite, moji Vesni prsti in misli letijo po tipkovnici, kot Paganiniju po violinskih
strunah! Kaj naj dodam? Morebiti to, da sva začela korakoma, odkrivati obalo koralnega morja. Počasi, saj se nama nikamor ne mudi, vijugava z obalo, daleč od avtoceste in nje hitrosti. Tako lahko opazujeva krajevne posebnosti, odkrijeva kotiček, kjer se kljub morebitnim meduzam splača namočiti, in predvsem, hvala bogu, kotiček ob morju, kjer v miru lahko podoživljava preteklo pot, opazujeva sončni zahod, brez muh in komarjev, posediva in povečerjava, ter v temi ob soju številnih zvezd, pijuckava dobro vino, in se pomenkujeva o močnih vtisih, ki jih ta dežela zapušča v naju.......

PS !!!!

Lepo sva se spravljala spat, ko naju preseneti lokalna oblast z zahtevo, da takoj zapustiva plac in se odpraviva v kamp, ali pa naju bo oglobila vsakega z 200 $. Seveda pregovarjanja ni hotel niti slišati, zato sva se odpeljala, ampak ne v kamp, temveč na cestno počivališče izven mesta, ki ni bil pod ingerenco lokalne oblasti. Mesto pa sicer popolnoma izumrlo. Očitno kratkovidna politika regionalnih oblasti, da vandrovce naganja v turistične parke, ne koristi ravno obisku tega lepega mesta, ki se sicer hvali z gostoljubljem in poleg tega, da je bil prizorišče epskega filma Avstralia, z Nicole Kidman v glavni vlogi. Tako, namesto, da bi z nama zaslužili tistih 70-100 dolarjev, ki bi jih sicer porabila za hrano in gorivo niso dobili nič. Jutri greva naprej!!!!