GPS koordinate S 35 41 43,2, E 139 09 46,9

Beachport CP (okrajšava pomeni Conservation Park) nama je prirastel k srcu. Noč sredi divjine je posebno doživetje. Luna je sicer sijala, ampak v glavnem so jo zakrivali oblaki, tako, da nisva mogla uživati v gledanju zvezd. Sva pa poslušala prav zanimive zvoke dreves, tea tree, ko so se njihove veje v vetru drgnile ena ob drugo in pele kot bi bili ptiči. Teh ni bilo, kar je za naše pojmovanje narodnega parka prav nenavadno. Okrog naju torej ena sama, samcata tišina.

Pospraviva šalce od kave in kreneva na pot, jedla bova nekje na poti. Ustaviti se morava v večjem kraju, kjer imajo bencinsko črpalko, pa tudi kakšno trgovino, da se oskrbiva z nekaj dodatnimi zalogami hrane. Kupujeva namreč le toliko, da zdrži za dva do tri dni, saj najin hladilnik ni prav velik. Ampak veliko krajev na tej poti pač ni, saj gre pretežno za narodni park, kar pomeni, da življenske razmere za prebivanje tukaj niso prijazne. Že enkrat prej mi je en domačin v razgovoru omenil, da so kraji oziroma zaselki med seboj oddaljeni cca 50 do 60 km, odvisno od terena pač, kar je povezano z dejstvom, da so v času odkrivanja dežele potovali s konji, ti pa so bili dnevno zmožni narediti le takšno razdaljo.

Prvi večji kraj, tudi turistično razvit in zelo popularen zlasti za prebivalce Adelaide, je Robe. Nič novega ne povem, da ima ob morju promenado, nasproti pa zopet vile z "ocean view". Zdi se nekoliko zapuščen, saj verjetno tudi je, ker se poletje poslavlja. Ni več stalnih obiskovalcev, ki imajo tukaj svoje vikende, pa počitnikarjev tudi ne. Le nekaj penzionistov (midva še nisva popolna penzionista!) vidiva, ki se šprancirajo in sprehajajo svoje “peseke”, nič jogistov ali tekačev. Imajo pa pumpo in kar za glavo se primeva, ko zagledava ceno diesla, tukaj je kar za 10 centov dražji kot sva ga plačevala do sedaj, ampak nimava izbire, do Adelaide je še daleč in za vsak slučaj je bolje, da tank ni čisto na “izmaku”. Seveda moram pripomniti, da je moj šofer pravi mojster varčevanja. V opisu avta piše, da je poraba cca 12-14 l/100 km, ampak on vozi tako, da imava do sedaj kljub vsem klancem, povprečno porabo tam okoli 9 litrov. Kako mu to uspeva - očitno izkušnje starega dizelaša.    

Kingstone pa je sploh kraj, ki ga turistični vodiči, ki jih tukaj izdaja vsako mesto ali okrožje zase, opisujejo kot “must see”. Kraj slovi po najboljših, najbolj svežih, najbolj okusnih in naj, naj... rakih (lobsterjih). Zato so krajani raku postavili tudi primerno velik (po moji oceni zopet tam okoli 7m) spomenik. Ja, v obliki pravega raka, takega rdečega, ko je že kuhan. In da bi te njihove specialite ne probala seveda ne gre. V centru je kar nekaj fish&chips lokalov, cene pa zasoljene (tudi do 60$ po porciji), da razmišljava ali bi ali ne. Potem pa na pomolu odkrijeva nič kaj ugleden lokal, pravzaprav majhno ribarnico, ki nudi "take away" varianto. Cena je primerna in porcija -package varianta, vsebuje izbor ribe in rakov bojda velika za dva, ter si zato privoščiva obed. Malo morava počakati, da ribe na sveže spečejo, med čakanjem pa vonjava morje, ki je čisto blizu. In opazujeva domačine, ki tudi prihajajo in čakajo, dokaz, da je lokal sigurno pravi. Potem gospa pokliče najino številko in paketek je lično pripravljen. Ja, res paketek, v škatli je lepo zapakirana hrana, zraven dobiva še majonezno omako, serviete in plastični pribor. Paketek odneseva domov, natočiva še gvažek rdečega in uživava. Bilo je dobro, se je splačalo in to za borih 12$. Energijo za nadaljevanje poti sva tudi nabrala.

Na poti izven pa odkrijeva še, da imajo tukaj tudi cenejši diesel. Ampak najin tank je poln, jokati zaradi tega pa tudi ne misliva.

V nadaljevanju se cesta vije bolj ali manj ob morju, ki pa ga je zaradi grmovja ob njej, bolj slutiti. Po zemljevidu vidiva, da morje in cesto ločuje pas kopnega, ki so v bistvu ene same velike sipine ter še ostanki morja, ki izgledajo kot jezera, občasno močvirja. Začenja se Coorong NP, eden največjih in najbolj obiskanih v tem predelu Avstralije. In pravi raj za ptice, galebe, pelikane itd. Seveda pa tudi za obiskovalce, ki imajo na razpolago neskončno velik izbor sprehajalnih, ampak zelo zahtevnih poti.

Do Adelaide imava še več kot 300km, kar je za danes občutno preveč. Poleg tega pa bi rada še malo doživela ta park, ki je res prekrasen. V nasprotju s prejšnjimi, ki so pretežno gozdnati, tukaj prevladuje nizko rastje, kar omogoča prelepe razglede. In končno imava tudi sonček, ki vse samo še polepša. In zato se odločiva, da preden zapustiva park, tukaj še enkrat prenočiva. V Meningie obrneva proti morju, bolje rečeno proti jezeru in odpre se tako enkraten prostor, da sva čisto vzhičena. Zlasti jaz, ker sem do sedaj kar nekajkrat pogrešala kampiranje ob vodi, kar sva redno počela v Novi Zelandiji. In opazovanje sončnega zahoda tudi. Sedaj tukaj doživim oboje. In še cela jata pelikanov tukaj počiva, skoraj poleg naju. Z eno besedo: navdušujoče.

Na poti nama je nekaj pričel nagajati avto, ti šit ti. Zaskrbi naju, da bi naju lahko pustil na cedilu. Moj strokovnjak pravi, da morava še pravočasno, preden se ponovno odpraviva v divjino stvar porihtati. Pokliče brezplačno številko najinega agenta, ki svetuje, da se oglasiva na njihovi agenciji v Adelaidi. No, upava, da bodo zadeve porihtali in da nama to ne bo vzelo preveč dragocenega časa. Kaj č'mo, tudi tako imamo?!

PS:
moj “knedl” na bradi se je očitno prestrašil vseh uporabljenih orožij- gre nazaj. Črna lisa še ostaja. Dokaz, da me je nekaj očitno hotelo ugonobiti. Pacientka torej preživela.  

DŠK: Pacient pač v stilu, kopriva ne pozebe! Glede težav s hiško je pa tako: nabralo se jih je kar tri: že v Plavih Gorah sem opazil, da je motor ob hudem naporu (zoprn in dolg klanec) in vročini (35st) včasih nenadoma zgubil moč, tako, da sem moral prestaviti navzdol za dve prestavi in s polnim plinom namesto znosnih 80, voziti polžjih 60. Pomagalo pa je, če sem ustavil, par minut počakal in zopet štartal motor (očitno elektronika). Drugo težavo sem
odkril, ko sva se vozila po “Great Ocean Road”, ko je pošteno zalivalo so mi zadnja kolesa zaplavala, pregled mi kaže, da profila ni prav veliko. No, tretja nadloga, ta je po mojem resnejša, pa se je kazala zadnja dva dni, ko včasih obrat ključa, ni zavrtel motorja. K sreči sem bil vedno na kakšem klančku, tako da sem s premikom avta premaknil motor. Potem sem lahko zadevo normalno vžgal. V Adelaidi, si bova prizadevala, da nama hiško zamenjajo, saj je pred nama 4000 km po outback-u, kjer so postojanke med seboj oddaljene več sto km, promet pa zalo redek.

Seveda prekaljene borce takšen malenkosti ne iztirijo, saj uživava sto na uro.

Ob vožnji včasih poslušava radio, predvsem ABC news, kjer so seveda na prvem mestu novice o revoltih na bljižnjem vzhodu. Komentarji so predvsem usmerjeni v to, da ta napor ljudje podpirajo, skrb pa je navzoča, da ne bi situacijo izkoristila skrajno konzervtavni ideologija. Ja,
vsi ti “izmi” so res zoprni. Hkrati poslušaš še npr novico, kako je krokodil odnesel 14 letnega dečka 400km južno od Darwina. Jasno je pa tudi, da glede na zadnje vremenske neprilike, ki Australijo pestijo kar nepretrgoma od decembra lani, da je kar veliko govora o tem, ali so temu krive podnebne spremembe. Mopram reči, da sem sam glede toplegrednih plinov in segrevanja ozračja skeptik, in menim, da je to zopet ena psihološka manipulacija velikega kapitala, ker je opazil, da potrošniška družba izgublja svoj zagon in izumlja novo tržno nišo. Z veseljem poslušam zadržanost avstralskih strokovnjakov, ki zelo izogibajoče odgovarjajo na vprašanja ali so nedavni dogodki povezani z globalnim segrevanjem. Trdijo, da imajo premalo statistističnih podatkov, da bi tej tezi pritrdili. Bolj se nagibajo k oceni, da je pač vremenski cikel zaradi izredno močne “La Niña”, pač peza Avstralije. Tukaj na jugu so pa kar zadovoljni z občutno močo, saj je prekinila 30 letno sušo.

Nota bene: Bastardi ima očitno prav! (za več pogooglaj Joe Bastardi)

Oba:
Pravkar (22:00) sva se vrnila s krajšega sprehoda, čisto prevzeta ob pogledu na žarečo Rimsko cesto. Južno nebo se za razliko od našega, ponaša s pogledom na Mlečno cesto. Jasno nebo in kristalno čisti zrak sta omogočila, da so nama zvezde pripravile čudovito predstavo. Ko zreš navzgor imaš občutek, kot da te pogled pelje v neskončnost in zreš prizore iz Kubrikovega filma. In moja draga sedaj hoče, da ji sklatim zvezdico z neba!