Noč na počivališču ob avtocesti je minila presenetljivo mirno, prvi hrup, ki sem ga zaslišala je bil ob pol petih zjutraj, ko je najin sosed, tovornjakar, odpeljal naprej. Še kakšno dobro urico sva potegnila s spanjem, ko sva pogledala v sveže jutro. Zopet oblačno. Tako pač imamo!

Do Melbourna ni bilo daleč, vožnja po avtocesti je elegantna. Medtem, ko Dušan skrbno vozi po levi, se jaz ukvarjam s prebiranjem gradiv o Melbournu. Prav pretresljivo, bolje rečeno jezno, se počutim. Pa ne le tokrat, že ves čas. En kup promocijskih gradiv dobiš, ampak vsa so v bistvu izredno slabo uporabljiva za namen, da bi na enostaven način pridobil čimboljše, nujne in bistvene informacije. Vsaka publikacija v povprečju vsebuje vsaj 20 strani, od tega pa je uporabnih nekaj odstavkov. Vse ostalo je reklama za restavracije, šoping, hotele,...logično, želijo da potrošiš čim več, midva pa sva žal turista z omejenim proračunom. Izredno težko prideš tudi do informacij o bolj poceni kampiranju, da o t.i. free campingu sploh ne govorim. Steve nama je sicer povedal za knjigo Camping 5, toda iskala sva jo v dveh specializiranih trgovinah, a je zaradi velikega povpraševanja že pošla. Še posebej sem razočarana tudi nad Lonely Planetom, ki je le za spoznanje boljši od prej omenjenih. Tako se pač poskušava znajti trenutnim situacijam primerno.

Vstopna cesta po kateri pripeljeva v mesto naju preseneti na celi črti. Ko sem prebirala gradiva, sem med drugim v enem prebrala, da je na prvem mestu priljubljenosti korejska kuhinja, sledi ji tajska, turška, ... italjanska je šele na sedmem mestu. Avstralska sploh ni bila omenjena, sem se pa vprašala ali sploh obstaja. To govorim zato, ker so bili napisi in izgledi trgovin in drugih lokalov na vsaki strani te cesta prava mala razstava tukaj živečih narodnosti iz vseh koncev sveta. Če bi znala brati “krokodilico” z napisov, tako midva ljubkovalno imenujeva kar vse pisave, ki so drugačne od naše, bi lahko naštevala kateri konec predmestja so osvojili Korejci, Kitajci, Arabci, ... italijanščina nama je že bolj znana, pa kakšna nemščina tudi. In mi, v naši Evropi, se gremo debate o pravici do dvojezičnih napisov. Menim, da bi se od Avstralcev tukaj lahko marsikaj naučili.

Melbourne je znan kot mesto kjer prometno vlada kar precejšen kaos in v primerjavi z drugimi predeli Avstralije večja “svoboda” v prometu. Da ti nekdo nenadoma zavije na cesto ali naredi U obrat ni nič nenavadnega. Kar dvakrat je moj šofer prišel v zelo čudno situacijo, ko so ga izsilili. Naenkrat se počutiš kot da bil bil doma, v preljubi Sloveniji.Najti parkirni prostor za motorhome, ki je malček daljši in višji od običajnih vozil, tudi ni mačji kašelj. Ampak po nekaj poskusih problem rešiva in zaparkirava pred Royal Botanic Gardens. Skrbno plačava parkirnino, komaj skupaj nabereva potrebno vsoto drobiža (12$ za 3 ure), saj avtomati ne jemljejo bankovcev. Namen je ogled parka, potem pa še galerije in za konec restavrirane jadrnice v Maritime Harbour. Jaz bi sicer rada videla še znameniti Melbournski zapor (zopet Kelly), a se moj ljubi odločno upre, češ da ima štorij z zapori odločno dovolj.

Botanični vrt sta 1846 osnovala Baron Ferdinand von Mueller in Williame Guifoyle.Prvi je slovel kot največji botanist 19 stoletja ter je vanj nasadil številne rastline, drugi pa je ustvaril pravi paradiž okrog številnih jezerc. Obsega 38 hektarjev površine in v njem je več kot 52.000 različnih
rastlin, od tega cca 10.000 primerkov iz različnih koncev sveta. V parku so se naselile najrazličnejše živali, tukaj tako svoja “gnezda” postavijo tudi želve, domujejo črni labodi, jegulje in še številne druge ptice in živali. Hodiva, hodiva, hodiva, parku ne kraja, ne konca. Občudovanju ogromnih mogočnih dreves tudi ne. In ta nudijo čudovito senčko, ko se prikaže sonce in postane naenkrat vroče. Čas pa teče. Midva hitiva nazaj, v park pa prihajajo, kako nenavadno za naše pojmovanje, uslužbenci, ki imajo opoldanski odmor. Tečejo ali prakticirajo hitro hojo ali pa poležavajo na čudovito pokošeni in mehki travici, pravi aktivni premor med delovnim dnem.

Tako dolgo sva se zamudila tukaj, da se najini načrti za ogled galerije sfižijo. Bolj ali manj opraviva le hiter sprehod po osrednjem delu centra mesta. Po dobrih treh urah hoje naju podplati že bolijo, še zlasti zato, ker se je ogrelo, midva pa sva oblečena bolj jutranjim uram primerno. Zdaj je vprašanje ali zavijeva še na ogled jadrnice. D. izjavi, da ima vsega dovolj in da do tja ne moreva drugače kot peš, za to pa ni dovolj časa. Malo obojestranskega prepričevanja, končna odločitev je, da se odpeljeva naprej proti Geelong - u in z jutrišnjim dnem raje kolikor toliko spočita štartava Great Ocean Road, znamenito obalno cesto, ki vodi od tukaj pa 253 km naprej ves čas ob morju. Začetek te znamenite ceste je v uradno v kraju Torqua, sicer znanem kot surfarskem paradižu.

Tukaj najdeva kamp katerih lastnika sta povsem navdušena, ko ugotovita, da sva iz Slovenije. “Joj, te dežela ne bova nikoli pozabila, tam sva preživela enkratnih 14 dni. In ljudje so tam veliko bolj prijazni kot na Hrvaškem.” Kako dobro dene pohvala :)))). In še popust na kampiranje dobiva :))).  

In to, da so Slovenci prijazni ob koncu dneva potrdi moj šef, itak..