GPS koordinate - Johanna Beach S 38 45 43.0, E 143 22 44.8
Višina 33 m nm

Zopet oblačno in relativno hladno jutro - 23 st..Ob kofetku gledava kako se prebuja kamp, eni navdušenci so že opravili svoj jutranji tek in sedaj pretegujejo mišice, drugi v skupni kuhinji že na veliko na barbiju pečejo kruhke in klobasice, navkljub svoji preobilni teži. Otroci na bližnjih igralih že izvajajo svoje vragolije in vreščijo kot kakaduji na svojih drevesih. Pestro!

Great Ocean Road startava torej v Torquay - u, z ogledom obalnega drevoreda in sprehajalne poti ob obali. Vtis dobiš kot da bi bil v Nici, na avstralski način in v pomanjšanem merilu seveda. Na eni strani ceste se bohotijo nepremičnine verjetno miljonskih vrednosti zaradi “ocean view”, na drugi strani ceste skrbno postrižena travica skoraj do morja, potem peščena plaža in na njej sprehajalci. Na levo stran se lahko sprehajajo skupaj s svojimi kužki, na desno pa ne. To je skrbo in z velikimi črkami napisano in za nespoštovanje tega predpisa zagrožena kazen. Še parkirati ne moreš kjerkoli, ker v času od decembra do začetka aprila velja poseben režim (in zagrožena kazen seveda). Dostop do morja le na za to določenih krajih in še to bolj ali manj na način “lookout”, kar pomeni, da je obala ograjena in jo lahko občuduješ, beri slikaš, le s posebnega, za to določenega, mesta. Bojda iz varnostnih razlogov. Celotna obala je praviloma zelo strma, predvsem pa sestoji iz zelo čudnih kamnin, ki jih erozija nenehno izpodjeda in so zaradi možnosti sesutja potencialno nevarna. In varnost je tukaj v Avstraliji vedno na prvem
mestu.

Na razgledni točki kjer so “Rocks”, ogledujeva spomenik padlim v drugi svetovni vojni, ko naju ogovori možak in nama v roke potisne neko tiskovino. Zapletemo se v razgovor in v komaj razločni avstralski angleščini nama pove, da prav te dni ANZAC praznujejo obletnico, ko so v bojih z Japonci le-te končno tukaj le premagali in da so tudi na tem mestu padli mnogi njegovi tovariši. Najhujši boji pa so menda potekali v Darwinu. Nekaj njegovih prijateljev se je po vojni udeležilo tudi “delovne brigade” v izgradnji te velike oceanske ceste, kar bova lahko videla, če se bova peljala po njej. Možak bi še kar klepetal, ampak midva morava naprej.

Dušan:
zgodb okrog bombardiranja Darwina in preplaha po celi obali Avstralije je veliko, skupni imenovalec pa je, da je Darwin bombardiralo eno majhno letalo. Predvideva se, da so Japonci z podmornice katalputirali letalo,ki je sejalo strah in trepet po Darwinu, posledično pa je bila v bojni pripravljenosti cela obala, tudi tu, v Torquayu. Strah ima pač veliko oči.

Pričetek oceanske ceste se naprej zdi kot katerikoli cesta, ki pač poteka ob morju. Na eni strani hrib, na drugi strani morje. Toda po vseh silnih kilometrih do sedaj prevoženih po notranjosti dežele, te te nove scenske postavitve postavijo v povsem drug položaj opazovalca. Ustavljava se na razglednih točkah in se z vsakim trenutkom bolj vživljava v bučanje morja, od valov objedene skale, ki so prave male skulpture, meglice, ki puhtijo iz morja in se v sivini stapljajo z obzorjem. Vsakih nekaj kilometrov se ustavljava in občudujeva moč narave. Midva zadevo občudujeva z višine, v valovih pa uživajo vsi tisti surfarji z različnih koncev sveta, ki pravijo, da so tukaj the best valovi. Zato ni čudno da ta del obale imenujejo tudi Surfers Paradise.

In seveda vsa čast 12.000 vojakom, ki so po koncu I. svetovne vojne 1918-tega, s krampi in lopatami zgradili zasnovo sedanje ceste, sicer v krajšem a silno slikovitem odseku. To je bil tako imenovani projekt ponovne ožitvitve vrnjenih vojakov iz vojne v normalno civilno življenje. Avstralski vojaki so v tej vojni, tako pravi statistika, utrpeli 64% večje izgube kot ostale sile na strani Antante, kar je izredno tragično. In po njihovi vrnitvi se je avstralska vlada trudila, da jih tudi na ta način zaposli in jim omogoči začetek čimbolj normalnega življenja.

Dušan: Da so Angleži Anzac sile, pa tudi Gurke, Indijce in ostale uporabljali za “kanonen futter” je splošno znano. V prvi svetovni vojni je ANZAC (Avstralija, Nova Zelandija) poslal 300.000 prostovoljcev, od tega se jih ni nikoli vrnilo 64.000, ranjenih pa je bilo 130 tisoč. Enkraten primer angleškega športnega duha.

Doživljanje oceanske ceste občasno prekineva z krožno vožnjo znotraj posameznih krajev, kot so Anglesea, Airreys Inlet, Lorne. Zanimivo je, da je tik nad morjem tudi narodni park Otways, ki predstavlja pravi deževni gozd in komaj razumeš, da je pravzaprav tik ob morju. Vanj se odpraviva tudi na ogled slapov Erskin, ki se več kot 30m kaskadno spuščajo v globino. Do njih vodi zopet serija 400 i kusur stopnic, ki pa jih tokrat za spremembo brez težav prehodim.

Za slabih 100 km sva porabila že skoraj cel dan in potrebno bo najti prostor kjer bova prenočevala. Poskušava najti “free camping” v narodnem parku in po nekaj spodletelih poskusih končno odkrijeva zadnjo možnost, tj. Johanna Beach Camping Area. Domačini so informacijsko nedvomno dobro podkovani, saj oznak za ta prostor ni nikjer, ko pa prideva sem, ugotoviva, da je tako poln, da komaj najdeva primeren prostor. Pomemben pa je pogled na morje in valove, ki se lomijo od višin. In v zraku sol, čeprav kar nekaj metrov nad morjem in proč od njega.

Ko se stemni, se nebo zlomi in prične deževati. Midva pa v varnem suhem zavetju najinega domeka uživava ob škrebljanju dežja in poslušanju vetra ter seveda dobrem kozarcu vina, obujava spomine na današnje potepanje. Jutri naju čaka še pol poti. Upava le, da se do jutra nebo razpre za kakšen sončen topel žarek.

Dušan: Tale Great Ocean Road mi je dal vetra. Kot po vseh avstalskih cestah (razen avtocest) je dovoljena hitrost 100 km/h (izjemoma 80). Vse lepo in prav, ampak cestni ovinki temu nasprotujejo. Po stari avstralski navadi je pred vsakim (in to res vsakim) znak s priporočeno hitrostjo. Sam sem parkrat tvegal takole 10 do 15 km/h višje, pa se mi ni dobro pisalo.Tule so se priporočila gibala od 25 do 65 km/h, zato sva že brez ovinkov porabila za teh 100 km kar tri ure. Poleg tega pa še Vesnini skoki v stran. Tisti, na neke čudne slapove, je bil 10 km klanec, ki sem ga prevozil v drugi in s 3000 obrati. Garanje, vam pravim. Po mojem so parni strojevodje živeli bolje od mene.

Proti koncu naju je že lovila noč, primernega prostora za prenočevanje pa nikjer. Končno se nama prikaže Johanca (pa ne Vodiška), ki je ponujala, kar velike površine za kampiranje. Lepa zelena trava, malce navzdol v dolini. Z Vesno se spogledava, saj ko sva včeraj gledala wxmape in pa norvežane, se je za ponoči obetalo kar nekaj dežja. Dež, trava, mokra zemlja, niso najboljši garanti, da bi se midva zjutraj lahko prebila navzgor do ceste. Zato sva se raje utaborila na malce izpostavljeni točki, a s prečudovitim pogledom na razburkani Južni Ocean, na vrhu hribčka, na trdni peščeni cesti.