Počivališče: GPS koordinate S 36 56 32,9 ; E 145 12 45,7

Zjutraj je moj dragi ugotovil, da spanje sredi narave, brez elektrike in tuša, kar gre in je navsezadnje celo simpatično. Ha?! Edini problem po njegovo je, da ni dostopa do interneta....

Odločila sva se, da imava do nadaljnjega ogledov narodnih parkov dovolj in da jo potegneva čimprej do Melbourna. Po Alpin Road do avtoceste, pa naravnost naprej. Rečeno, storjeno. Na poti tako ali tako ni nič posebnega, pa še deževati je pričelo. Pa kakšna skala je slučajno padla na cesto... Razen seveda elektrarna Murray1, ki si jo ogledava, kakor tudi dokumentirano razstavo njene gradnje in sploh tega podviga.

Vmesni postanek ob cesti je najprej namenjen temu, da pojeva sadje kolikor ga imava s seboj. Ob vstopu v Victorijo je treba namreč spoštovati strogo prepoved vnosa sadja, policija te ima
celo pravico ustaviti in pregledati ali predpise spoštuješ in te oglobiti. Zato raje ustaviva na za to namenjenem kraju in namesto, da ga zavrževa, grozdje pojeva.

Nato se ustaviva, da slikava nekdanji kraj Tallangata, sedaj seveda le jezero, ki so ga zaradi povodnji preselili kakšnih trideset km naprej. Bojda edino mesto, ki so ga preselili vključno s hišami seveda. Kasnejši ponovni postanek ob jezeru Hume je le prijeten predah, da se osveživa s kavico, seveda v varnem zavetju avta pred dežjem.
Potem pa ugotovim, da se morava vsekakor ustaviti še v Glenrowan -u, kjer je deloval kot konjski tat in menda morilec, že skoraj narodni heroj Ned Kelly. Cel kraj živi z njegovim imenom, Kelly’s hotel, pa pub, pa store, pa njegov muzej... Obstaja celo turistična pot po krajih, kjer je počival, se skrival in živel, kradel in sploh stopil na kamen. Tipa in njegovo tolpo so iskali in lovili kar nekaj časa preden so ga ujeli. Sodili so mu za zločine in ga obsodili na smrt z obešanjem, ki so ga izvedli v Melbournu. Tudi muzej tam menda hrani njegove osebne reči. Da bo stvar popolna so mu v kraju postavili še šest metrov visok spomenik, ki je glavna atrakcija vasi z nekaj dušami.

Seveda prilike, da se slikam pred njegovo velikostjo nisem izpustila. Sploh pa zgleda, da so na tem koncu “kriminalne” zgodbe zelo popularne in vsajene v zavest ljudi. Že v Coomi sva na primer ugotovila, da je glavna mestna atrakcija zapor, ki ponovno deluje.

Benalla je kraj kjer sva obiskala informacijski center, da pridobiva nekaj novih zemljevidov za nadaljevanje poti. Presenečenje - zopet Kelly. Tukaj je celo majhen lokalni muzej, kjer hranijo prenosno zaporno celico, ki so jo vozili s seboj, ko so ga iskali in ko so ga našli so ga vanjo tudi zaprli. In njegova življenjska zgodba je dokumentirana ne le z raznim fotografskim materialom, časopisnimi članki temveč tudi z njegovo puško in svilenim šalom na katerem je njegova kri. Gospa iz centra ponosno pove, da so pred nekaj tedni prišli raziskovalci jemati njegov DNK iz šala. Zgodovino je treba raziskati, HA!
Sploh pa je v zvezi s tem šalom zopet zgodba. V zahvalo naj bi mu ga namreč podaril oče zaradi sina, katerega je Ned rešil, ko bi le-ta skoraj utonil v bližnji reki. In gospa je pomembno poudarila, da smatrajo Kellyja za njihovega Robin Hooda. Res ganljivo.

No, medtem, ko sva si midva ogledovala muzej - imel je tudi zanimivo zbirko poročnih in drugih oblek iz tistih časov, pa je uslužna gospa skrbno nabrala razna gradiva in zemljevide ter pripravila predloge kako naj potujeva naprej. Res prijazno. Ona in njena sestra kot prostovoljki delata v tem centru in prav vidi se kako uživata v svojem delu. Celo uro sva se zadržala. Kakšno nasprotje proti tistim centrom v večjih krajih kjer zaposleni očitno delajo samo za plačo.

Do Melbourna nisva prispela, toda do tja je le še dobrih petdeset km. Ustavila sva se zopet na rest area in danes ponoči bova delala družbo tovornjakarjem, ki tukaj prenočujejo. Počivališča v Victoriji so bolj pogosta in povsem običajno je, v nasprotju z NSW, da na njih prenočiš. Meni je to čisto všeč, Dušan pa se je tudi že sprijaznil z menoj. Saj mu drugega ne preostane :) .