Včeraj še dobro zaspala nisva, ko je pričelo deževati in to se je dogajalo kar celo noč. Povrhu vsega pa je pihal tudi močan veter s sunki. Kako dobra odločitev je bila, da sva parkirala skoraj na cesti in ne na travi, ker bi zjutraj imela sigurno probleme s speljevanjem.

Jutro je bilo hladno, oblačno, megleno, šele tam okrog osme, si je za droben hipec sončen žarek utrl pot na zmočeno okolico. Toliko, da ne pozabiva, da še obstaja. Potem pa se je zopet skril in tako vse do večera.

Navsezgodaj so naokrog že skakali surfisti, si natikali neopren obleke in hiteli iskat prave valove. Šla sva pogledat kakšne vragolije bodo neki zganjali, ampak očitno valovi, čeprav veliki, niso bili ta pravi. In so jo kaj kmalu popihali nazaj.

Če sva do kampa prispela po rdeči Johanci, sva nadaljevala pot nazaj do Great Ocean Rd po modri Johanci. Prav luštno se mi zdi kako so Avstralci iznajdljivi pri poimenovanju svojih cest. Skratka, modra Johanca se je vila med hribčki in dolinami, z zeleno travo vsenaokrog in kravami, ki so se z užitkom pasle na njej. Ker je že rosilo, je scena spominjala bolj na škotsko višavje kot pa na Avstralijo. Pihalo pa je tudi temu primerno.

Do Princetown -a, kjer se pričenja glavna atrakcija na celi oceanski cesti, pot vodi po notranjosti, tako, da morje le slutiš v daljavi. Malo skozi obširne borove gozdove, potem preko travnatih planjav, pa malček skozi evkaliptusove in potem se pokrajina zravna. In nato se že prikažejo prve oznake, da se pričenja področje Port Campbell narodnega parka, kjer so glavni geološki fenomen Twelve Apostoles, po naše dvanajst apostolov. Občudovanja vredne velikanske strukture, ki se veličastno dvigajo iz južnega oceana. Svoje ime so dobile po tem, ker je dvanajstih takih kamnitih gmot sredi morja nekako postavljenih v vrsto ob obali. Očitno so tistega, ki jih tako poimenoval, asociirali na dvanajst apostolov, ki so Kristusu delali družbo ob zadnji večerji. Ti kamni pa pripovedujejo svojo življenjsko zgodbo nastanka skozi miljone let erozije, dokler tudi sami ne bodo postali le še spomin nekega časa.

Dvanajst takih struktur pomeni, da se najmanj prav tolikokrat ustaviva in od parkirišča sprehodiva do razglednih točk, da jih poslikava. Njihove slike so svetovno znane in v spominu imam, kako izstopajo iz okolice z modrim nebom v ozadju in penečim se morjem na njihovem dnu. Najine fotke bodo drugačne. Veliko bolj dramatične, če se umetniško izrazim. Silovitega vetra, ki včasih v sunkih udari tudi do 60 in več km/h se sicer ne bo videlo, zato pa toliko bolj meglice, ki se dvigajo iz morja ter ublažijo ostrino objedenih peščenih struktur, da jim dajo malo da ne skrivnostni navdih. Če še malček pustiš domišljiji svojo pot, pa v njih ne vidiš le “apostolov” ampak vse kar ti v trenutnem zanosu preleti misli. Ampak to je že stvar druge dimenzije razmišljanja in dojemanja... Sicer pa bodo o tem govorili posnetki sami.

Kakorkoli, ustavljava se, gledava česa vse je zmožna narava, občudujeva, poskušava ujeti trenutke za spomin. Hoje od parkirišč do razglednih točk je kar nekaj, čeprav se na samo obalo
neposredno sploh ne moreš spustiti, razen na enem koncu po varno speljanih strmih stopnicah. Pa še tam naju veter tako ovira, da se zdi dobrih sto metrov hoje po mivki kot bi hodil več kot kilometer daleč. Pesek in sol, ki ju nosi veter ti sili v usta in oči, mrzlo pa je tako, da mi še kako pride prav zimska bunda in tudi rokavice. V nasprotju z mojim dragim, ki v tem čudnem vetru naravnost uživa.

Od vrha pa do morja se obala spusti za več kot 50 m. Vsepovsod so opozorila, da je gibanje izven označenih in speljanih poti prepovedano in nevarno zaradi stalnega krušenja obale, toda kljub velikim napisom se še najdejo norci, ki izzivajo in preplezajo ograjo ter se predajajo adrenalinskemu napoju. Naju taki užitki pač ne privlačijo.

Obalo 12 apostolov obdelava po dolgem in počez, na koncu kar pošteno utrujena, čeprav je
v zračni liniji vsega dolga le dobrih deset kilometrov. Great ocean rd se do Port Fairy-ja nato nadaljuje bolj ali manj proč od obale le še s posameznimi razglednimi točkami, ki bi jih naju v morda v boljšem vremenu še mikale, tokrat pa se jim večini, z nekaj izjemami, izogneva. Ena takih je “londonski most”, kjer so strukture spominjale na most čez Temzo. In so živ primerek delovanja erozije. Del “mostu” se je namreč porušil in se je stik z obalo zgubil ravno v trenutku, ko so po njem hodili turisti. Tiste, ki so tam ostali odrezani od obale (bojda ni nihče skupaj z zrušenim delom zgrmel v morje) so nato reševali s helikopterji ter jih prepeljali na varno. Sploh pa je ta del obale zaradi izjemno močnih morskih tokov znan tudi kot obala nasedlih ladij in se mu mornarji na veliko izogibajo.

Prvo malo večje mesto na poti je nato Port Fairy. Odločiva se, da bova tukaj prenočila, saj je že pet popoldan. Free camping je povsod prepovedan, zato zavijeva pač v normalni kamp. Zopet malo civilizacije pač ne more škoditi. Še internet deluje, da lahko čekirava pošto in se oglasiva domov. Paše! Še toliko bolj, ker je tudi prenehalo deževati in pihati, čeprav je hladno, komaj 17 stopinj. Ampak v najinem gnezdecu je prijetno domače. In moj chef, ki se “pritožuje”, da 14 dni samo on kuha, se že 15-tič loti kuhanja, tokrat testenin z mesno omako. Uf, kako diši, medtem ko jaz poskušam zapisati čimveč, ker potem, ko se bom najedla dobrot, se mi sigurno več ne bo dalo pisati.

PS: In tako je tudi res. Samo še to naj povem, da sem danes nenadoma opazila, da je v najinem domeku nenavadno veliko prostora. Razlog je dejstvo, da je nekdo v najini družini med potovanjem shujšal. Potrditev dejstva, da vsak dan gara... Hm, bo pa zato manekenska linija!