GPS koordinate S 36 22 50.2, E 148 10 42.6

Po dobrem spanju sodeč ni bilo z zastonj prenočevanjem na počivališču pred Coomo nič narobe. Moj dragi se je prebudil dobre volje, jaz tudi, delno jo je skazil le pogled na oblačno nebo. Nočna temperatura se je spustila na vsega 14 stopinj, spalke pa so zopet odigrale svojo toplo vlogo odlično. Kar se vremena tiče se nama je obetal torej še en netipičen avstralski dan, za najino predstavo o vročini na tem kontinentu seveda.

Najina švicarska popotnika sta še spala, toda ko sva zapuščala počivališče sta prilezla na plano in nama mahala v pozdrav. Srečno popotnika!

Cooma je izredno prijetno mestece in tudi s prijaznim osebjem v informacijskem centru, kjer sva se oskrbela s potrebnimi zemljevidi in nasveti glede obiska največjega in zelo popularnega Kosciuszko Mountain narodnega parka ter tudi možnostmi prenočevanja v njem. Kosciuszko
Mount je najvišja gora v pogorju Snowy Mountains, ponaša se s kar 2228 m nadmorske višine. Celotni predel pa Avstralci imenujejo Alpe, kar nama zveni še kako domače. Po vrsti obiskov narodnih parkov doslej, ime asociira na gore, ki jih poznava doma in pričakovanja, da končno
zagledava nekaj skal in spremembo vegetacije. Doslej so bili videni borovci le rastlinska vrsta, ki se je kot posajeni tujek vrivala v obširne gozdove evkaliptusov (t.i. gum tree). Obisk tega parka sva izbrala tudi zato, ker je tukaj največji sistem hidroelektraren, ki uporablja kompliciran sistem vodnih zajetij in kanalov za večkratno uporabo iste vode. Seveda jaz kot “družboslovka”, kot me ljubkovalno kliče moj dragi, ne znam dobro tega opisati. Zato bom komentar prepustila njemu. Vsekakor pa gre za enega največjih povojnih projektov v Avstraliji, ki je, podobno kot sprememba rečnih tokov v Aralsko jezero, ki je po toliko letih postalo zgolj slana mlakuža, pričelo kazati podobne posledice.

Dušan, t.i. naravoslovec:
Poleg tega, da sva imela prekrasne razglede s pravzaprav najvišjih hribov Avstralije ter prijetne sprehode, je področje Snowy Mountains, tudi en lep primer inženirskega dela. Avstralci se celo hvalijo, da je eden izmed sedmih tehničnih čudes sveta.

Vsekakor je ta monumentalen projekt zasnovan leta 1947, ko je padla odločitev, da se prične z
izgradnjo tedaj največjega kompleksa zajezitev (16 jezov), povezanih med seboj s tuneli (več kot 25km), ki povezujejo več elektrarn, ene celo črpalnega tipa. Projekt je pravzaprav bil končan v celoti šele 1967, od takrat pa ga stalno prenavljajo in povečujejo izkoristke.

Hkrati pa je projekt tudi poskušal reševati kronično avstralsko sušo z namakanjem poljedelskih dolin proti državi Victoriji. Dandanes se pojavljajo dvomi, ali je bilo to pametno, saj vedno bolj prihaja do izraza prenasičenost zemlje s soljo. Tako, da, če ne bodo na nek način ukrepali, se bo celo področje spremenilo v slano puščavo.

Sam sistem dandanes zmore proizvesti do 2GW električne moči. Tehnološki izzivi so bili veliki. Najprej geološke raziskave, sprotno načrtovanje, nato celoletna gradnja (tudi pozimi, v snegu in mrazu). Je pa vodja tega projekta vladal z železno roko, hkrati je pa moral biti neverjeten organizator saj so projekt zaključili pred rokom in pod predvidenim proračunom.

Avstralci ta projekt tudi povezujejo z integracijo Evropejcev, ki so po vojni emigrirali k njim, saj je poleg 30.000 Avstralcev, na projektu delalo 70.000 Evropejcev, ki so s svojim znanjem obilo pripomogli k temu uspehu. Vem, da je tu delalo kar nekaj sonarodnjakov, Slovencev, eden je celo napisal knjigo tem.Ponašajo se tudi s tem, da so prvi v svetu začeli prenašati električno energijo s pomočjo 330kV daljnovodov kar tudi nekaj pove o pogumu tega tipa.

Vesna nadaljuje:
Do vstopa v narodni park je kar cca 80 km vožnje, po pokrajini, ki je bolj ali manj enaka kot doslej. Prijetna za oko, vendar nič pretresljivega. Med potjo se ustaviva v Jindabynu, kjer je tudi jezero. To je že alpska vas, polna hotelov in vikendov, ki prav zaživi šele pozimi zaradi obilice smučarskih možnosti. Ob jezeru je čudovit park s pravo angleško mehko travico in spomenikom Poljaku s še bolj poljskim imenom Strzelecki. Vsekakor mogočen spomenik v zahvalo, da je odkril te gore in njihovo ime ponesel v svet, hkrati pa je odkril še kar nekaj pomembnih rud (zlato srebro, antimon,....)

Vstop v park je možen le s plačilom prepustnice (za en dan 16$), rampa pa se dvigne samo, če imaš nalepko pravilno nalepljeno na desni strani na šipi. Ja, golfanje pač ni mogoče! Ena glavnih razglednih točk na Kosciuszko Mnt je iz Charlotte Passa. Cesta, seveda asfaltirana in skrbno vzdrževana, se strmo vije navzgor in z vsakim trenutkom se odpirajo lepši razgledi. Iz daljave se zdi, da so zaobljene gore kamnite, toda v resnici sploh ni tako. Sivo barvo jim dajejo debla propadlih dreves evkaliptusov, tokrat za spremembo vrste snowy gum, ki so sicer očitno “preživela” občutne požare. Zveriženih oblik vpijejo v nebo in so nema priča delovanja narave. Vmes pa v dolino hitijo potočki, poimenovani kot reke. Lepo, ni kaj. Čeprav o skalah ne duha ne sluha. Da bi videl kakšno živalsko vrsto, pa, razen nekaj deročih se črnih vranov, in kakšnega kuščarja, tudi ni sreče. Ja, obstaja pa tukaj posebna vrsta črno-rumene žabe, ki je ogrožena in se biologi trudijo, da bi preživela. In za dober namen lahko prispeva vsak obiskovalec tako, da žabico za 250$ posvoji. Dobra ideja, ki bi jo kazalo uveljaviti tudi v naši rodni domovini. Planinskih poti je veliko, praviloma kar naporne ture. Teh se nisva odločila delati, sva pa seveda nekaj krajših poti prehodila. Moje pohodne palice torej le nisem vzela zastonj s seboj.

Nadaljevanje poti je bilo tudi zelo zanimivo, cesta ozka, vijugasta, predvsem pa strmo navzdol, da sva kar trikrat počivala. Zavore so se namreč kljub nizkim prestavam tako ogrele, da se je že kar kadilo iz njih. Nič čudnega, saj so se strmi spusti vlekli tudi osem in več kilometrov. Kako to zgleda pozimi si lahko samo domišljam. Vmes še ogledi ski resortov, kjer se že kaže vpliv masovnega turizma na celi črti. In tako sva skoraj prispela do doline, poiskala počivališče, ki nama ga je priporočila gospa v informacijskem centru. Priporočilo je bilo odlično, prekrasen travnat prostor tik ob reki, kjer naju je najprej pozdravil plašen kengurujček. Počitek po celodnevnem pohajkovanju se prileže. Po večerji, Dušan se je zopet izkazal s svojimi kuharskimi sposobnostmi, pregledujeva zemljevide in druga gradiva ter planirava pot za naslednji dan. Ob pol desetih pa naju zmanjka, temna noč naokrog in mir, ki ga moti le šum reke in reglanje žab. Romantično, ni kaj.