Sydney se tudi danes zbudi v oblačno in megleno jutro. Papige že šibajo naokrog, celo tako predrzne so, pravzaprav domačne, da se naju ne bojijo in skakljajo po mizi ter pobirajo drobtinice današnjega zajtrka. Ob standardni jutranji kavici preverjava po internetu kakšno bo vreme in kakšno sporočilo nama je pustil Ljubo, moj nekdanji sodelavec v Gospodarski banki, ki že 20 let živi tukaj. Z njim sem stopila v stik preko Facebooka že v Ljubljani, ja, internet je res enkratna pogruntavščina. Že včeraj smo se načelno dogovorili, da se danes srečamo. No, potem uporabimo še Skype in dogovor o srečanju definiramo bolj detajlno. Čeprav se nisva videla, niti
slišala dolgo vrsto let, se mi zazdi, ko ga zagledam, kot da bi bilo včeraj. Glas je ostal še vedno isti, živahen, lasje so malček sivi, nekaj kg je pridobil - ampak isto bi lahko verjetno on trdil tudi zame. Zanimivo pa je kako naenkrat oživijo spomini za toliko let nazaj. Ampak se z njimi nisva preveč obremenjevala, saj kot pravijo, treba je živeti za trenutek in ne za preteklost, da ostanemo mladi. In zato smo šli prihodnosti naproti - na ogled mesta. Ker se je Ljubo ponudil za vodiča, sva se popolnoma prepustila njegovim navodilom. Kako dene, da za spremembo ni potrebno nič v naprej razmišljati kod in kam in kako..

Začetek ogleda mesta je tako startal iz vodne perspektive, saj smo se vkrcali na ladjico in pluli po celotnem Sydneyskem zalivu. Zaliv je izredno razgiban in na njegovih obalah se nahajajo najprestižnejša prebivališča. Ljubo nama je razložil, da so posamezne nepremičnine vredne tudi več miljonov $, samo zaradi lokacije. Seveda pa so med posameznimi vilami tudi čudovite peščene plaže kamor lahko pridejo tudi drugi meščani, vsekakor obala ni private property. Ob obalah je tudi ogromno prostorov kjer se lahko sprehajaš, igraš golf ali zgolj uživaš v razgledih in posedaš v restavracijah ter si privoščiš prigrizek ali pijačko. Na en tak zelo popularen predel mesta s plažo, Mainly Beach, smo se zapeljali tudi mi. Sprehodimo se vse do znamenitih Rocks, nato pa zavijemo še v naselje. Vmes pa klepetamo in debatiramo o najrazličnejših temah, vse od slovenske scene s katero je Ljubo glede na oddaljenost od domovine neverjetno dobro seznanjen, skoraj bolje kot midva, pa vse do avstralske ureditve socialnih in družbenih vprašanj.

Ker je že ura primerna in hoja nas je tudi že utrudila, se nam še kako prileže kosilo. Biftek je enkraten in nam da novih moči za nadaljevanje raziskovanja mesta. Malo z avtobusi naprej, pa zopet hoja. In Ljubo kot prava mala
wikipedija našteva imena, podrobnosti, ki jih je žal preveč, da bi si jih vse zapomnila in celo tukaj zapisala. Zato pa seveda Dušan kar naprej škljoca in poskuša ujeti trenutke na fotoaparat. In to kljub dežju, ki nam zopet malček nagaja.

Popoldne se že preveša. Mi pa sedaj ogledujemo center in smo zopet sredi vseh tistih ogromnih arhitekturnih stvaritev, ki osrednjemu delu Sydneya dajejo značilen videz. Sledi ogled rimokatoliške katedrale (D: Hja, tlele smo mi v manjšini, saj je večina anglikancev,
pa še nebroj drugih ločin...), pa še ogromne galerije, kjer je trenutno na ogled kitajska razstava v počastitev kitajskega novega leta. Te si sicer ne ogledamo, zato pa toliko bolj uživamo ob ogledu drugih stvaritev znanih umetnikov. Poseben del stalne zbirke so tudi aboridžinska umetnost, pa avstralski umetniki, ki jih v Evropi sploh ne poznamo ter tudi indijska zbirka. Za zaključek vstopimo še v najstarejšo zgradbo v centru, ki je bila nekoč pošta, nato pa še v Victoria Building, kjer sedaj domujejo prestižne znamke, nakupalni center.. Nasproti množici modernih zgrad ta secesijska zgradba vrne človeka nazaj v tiste čase, ko se je tu ustvarjala nova zgodba.

Večer zaključimo pri Ljubotu doma. Prijetno naju preseneti z lastnoročno pripravljenimi slastnimi ravioli in enkratno pripravljeno paradižnikovo omako. Da o enkratni sladici, ki jo je pripravil Enrico sploh ne govorimo. Klepetamo in čas zdrsi neopazno mimo. Meni pa celem dnevu odpovejo glasilke....

Dušan: Končno eden, ki je Vesni kos!:)

In če ne že zaradi pozne ure, morava vsaj iz “tehnničnih” (moja nesposobnost nadaljnjega govorjenja) zaključiti prijetno druženje. Ljubo in Enrico, hvala vama za vse.