Vesna:
Po dobrih 30 urah potovanja, sva ob pol dveh zjutraj po lokalnem času končno pristala v Brisbane. Vožnja je bila zanimiva in srednje naporna. Od Benetk do Dubai - ja sva imela "the
best" sedeže, v vrsti zasilnega izhoda, kjer sva lahko udobno stegnila noge ne da bi motila kogarkoli, vstala, kadar se nama je zahotelo. Luksuz. Čas nama je že na začetku popestrila indijska družinica z dvema otrokoma, ki je sedela nekaj sedežev naprej. Pa ne samo nama, tudi stevardesam, saj je proti siceršnjim pravilom na letalo prinesla skoraj dobesedno celotno svojo prtlago. In je nastal problem kam vse to pospraviti, ker je prostor omejen. Toda stevardese, zlasti ena, za katero se je kasneje izkazalo, da je Japonka z zanimivim imenom Tonomura, je imela obilno mero potrpljenja. Tudi z otročkom, ki je neumorno jokal...Toda ona ga je uspela pripraviti do tega, da se je pričel smejati in da se je nato umiril in sladko zaspal. Kako? Izvajala je pravo majhno predstavo pantonime v kateri je oponašala zajčke, ptice, leva in druge živali,
roke so plesale in smeh na obrazu je pomirjal. In tako smo bili vsi pomirjeni in zadovoljni vse do Dubaija :).

Dubaijsko letališče je ogromno, skoraj pol ure smo potrebovali že po pristanku, da smo se
pripeljali do gatea in nato še z avtobusom do letališke zgradbe. Kljub temu, da smo tukaj opravili samo transfer na drugo letalo, smo morali opraviti čekiranje osebne prtljage in osebni pregled, skratka zaščita na višku. Zgradba je arhitekturno dovršena, ampak v bistvu brez duše, ali pa zaradi kulturnih razlik stvari ne razumemo. Sicer pa shopping ni da ni - še zlasti v teh dneh, ker je potekal t.i. shoping festival. Cene so seveda primerne blagovnim znamkam in prilagojene tistim z malo bolj debelimi denarnicami. Kljub vsemu sva kupila steklenico viskija, ki so jo posebej skrbno zapakirali in popisali kot drugo prtljago in je nisva več videla vse do Brisbanea.

Na letalo smo se nato vkrcali s skoraj enourno zamudo, saj so popravljali motor !? Na tem delu poleta nisva bila več te sreče, da bi sedela tako razkošno kot prej. Tako je Dušan dobil soseda, Afganistanca iz Amerike, s katerim sta potem celo pot do Singapura merila moči, kateri bo imel boljši dostop do naslonjala za roko. Tip si je namreč hotel prilastiti še kar polovico njegovega sedeža, povrhu pa je še celo pot neumorno spal, tako močno, da si ga komaj zbudil, če si hotel vstati in malček raztegniti noge in telo. Ampak potem smo zmagali, za poslastico pa je v Singapuru zapustil letalo in smo nato dobili luštno deklico iz Šejšelov, ki je bila prava milina.

V Singapurju smo na letališče Changi prispeli z zamudo, tako, da je vmesni postanek trajal le dobre pol ure. Na letališču je vse vrvelo, prijetna muzika v ozadju je popestrila dogajanje. Počivališče, ki je hkrati kadilnica, na terasi na prostem je bila prava mala tropska oaza, čudovite palme in ogromni kaktusi, vodomet, barček s hladnimi pijačami... In sonce, in seveda temu primerna vročina. Prav kmalu je z naju teklo tako kot iz tistega vodometa na sredini, še zlasti, ker sva bila še vedno oblečena primerno zimskemu vremenu ob odhodu. Ampak že dejstvo, da po skoraj 12 urah zadihaš malo svežega tropskega zraka in ugledaš sinje nebo, razpoloženje dvigne v višave in tudi napor, ki te še čaka v nadaljevanju poti, se več ne zdi tako velik.

Vožnja do končnega cilja je trajala sedem ur in je na istih sedežih kot prej bila neverjetno bolj prijazna. Verjetno zaradi nove sosede :)))). Tudi osebje nas je oskrbovalo s pijačko in dobro
hrano. Sicer pa sva večino časa poskušala prespati, če se temu lahko tako reče. Dejansko je bil to bolj dremež. Kakorkoli, vožnjo sva prestala brez večjih prestresov in ob pol dveh zjutraj smo pristali. Zdaj je bilo na vrsti čakanje jutra na letališču, tako sva se odločila že doma, saj se nama ni dalo sredi noči iskati hotela. Carinske formalnosti so bile ustrezne avstralskim strogim predpisom. Že v letalu smo morali izpolniti poseben formular in pod zakonsko odgovornostjo izjaviti, da ne prinašamo nobenih prepovedanih stvari in substanc ter bacilov. Dušan je cvikal zaradi cigaret, ker jih je imel preveč in začel razmišljati, da bi jih odvrgel v kontejner. Alo??? Probala sva najino srečo, pa je šverc uspel:) Verjetno zato, ker so imeli z njim druge skrbi, saj je moral iz vrste, da so preverili njegov potni list - ja seveda, rojen v Argentini?! In potem sva lahko odšla, celo mimo vrste, kjer so skenirali ostale potnike in brskali po njih prtljagi. Ha, ha, ha!!!

Letališče je bilo sredi noči, potem, ko so odšli zadnji potniki, skoraj izumrlo. Tako sva družbo delala le nekaj ne prav vnetim čistilcem in nekaj posebnežem, ki so tako kot midva “prenočevali” na letališču. Nisva upoštevala nasveta enega forumaša iz VT (Virtual Tourist), da naj prespiva v “praying room”. Raje sva na udobnih usnjenih kavčih tistih 6 ur kar prespala, se odpočila in pričakala osmo uro zjutraj, ko sva najela taksi do Backpacker-ja, kjer naju je že čakal novi domek na 4 kolesih.

Taksist je bil svoje vrste tič. Najprej sploh ni vedel, čeprav je bojda že 20 let v svojem poklicu, kje je sploh naslov sposojevalnice. Razložila in pokazala sva mu na zemljevidu in nato je užaljeno in molče odpeljal do cilja. In za “prijaznost” mu je Dušan dal celo napitnino, vse skupaj
naju je koštalo 30$.

Backpackerjevci so profesionalci. Rezervacija je štimala, avtodom naju je čist že čakal, samo papirčke je bilo potrebno podpisati in dati kavcijo. Navodila sva pregledala on-line, čekirala vozilo v živo in že sva se lahko odpeljala, po levi seveda. Najin cilj je Northside Caravan Village, cca 12 km izven mesta. Mimogrede sva se ustavila v nakupovalnem centru, kjer sva kupila malo zalogo hrane in pijače ter se vmes še malček ohladila, saj je med tem zunanja temperatura že narastla na 30 stopinj.

Brez velikih težav, saj garminove karte delujejo, sva prispela v kamp in se utaborila. Zunaj je sonce pripekalo, temperatura je naraščala na 36 stopinj, vlaga zelo visoka, prostor enkraten, zelena trava, palme, drevesa, ptički, bazen,mrzel tuš, klima v avtu delujoča. Potrebno je bilo zdržati do večera, brez spanja seveda! Zato, da bi čimpreje ujela nov časovni ritem. Izkoristila sva torej ta čas, da sva uredila najin domek in bolj ali manj uživala v lenarjenju. Dušan pa se je od vročine, ali pa uživancije ?!, tajal kar naprej.
Ob devetih zvečer pa so padle zavore in sva šla SPAT.

___________
Dušan:
Malček bom še sam dopisal, sicer Vesni odlično opravlja vlogo kronista, tako, da veliko ni za dodat, ampak vseeno sva team.

Pot, moram reči sva kar v redu preživela. Sam sem se sicer bal, da bova od utrujenosti dol padla, predvsem pa me je skrbelo, kako bom prepeljal hiško tistih 20km skozi Brisbane do kampa. Vožnja po levi ni od muh, še ko si povsem bister, saj je vse drugače. Prestavljaš z levo, smerokaze imaš na levi, avto pa je širok, visok in dolg kot ponedeljek, ljudje pa vozijo povsem napačno, si mislite, po levi!!!!

V Sloveniji bi me verjetno že parkat vozniki prekleli, glej debila, kako počasi speljuje (sam pa sem razmišljal na katero stran ceste moram zapeljati, saj sem vseskozi imel občutek, da sem na napačni strani.): Tu pa so vozniki neverjetno tolerantni, poleg tega pa spoštujejo omejitve, vozijo vedno pod dovoljeno hitrostjo, ne peljejo skozi rumeno, itd. No, vaja dela mojstra, tako, da sem na parkirni prostor zapeljal naravnost v drugem poskusu. Kasneje proti kampu pa je zadeva že dobivala bolj običajne občutke.

Če mene vprašate, ti avstralci niso potomci angleških kaznjencev, ampak bolj švicarjev. Kamp je namreč kot iz škatlice, pvc vrečko v zabojnikih za smeti zamenjajo navkljub temu, da je zabojnik še prazen!!! Red je red, travica pokošena, kot v najbolj "posh" angleškem golf klubu, itd., itd..... Da ne govorim o podrobnih navodilih, kako ravnati z vodo, ko se tuširaš....

Za tiste bolj tehnične pa malček o avtodomu: Zadeva je narejena po domače, a korektno. Osnova
je očitno Volkswagnov dostavnik LD35, v nadgradnjo pa so dodatno vgrajena okna, WC kabina s tušem, kuhinjski blok, majhna omara, pa še nekaj zaprtih polic. Očitno menijo, da ne rabiš veliko prtljage, saj je prostora za to malo. Nekaj ga je še pod klopema, ki se ponoči s pomočjo
mize in treh desk spremenita v 2x2m veliko posteljo. Na 240V delajo klima, mikrovalovka, nekatere luči. Vse ostalo pa na 12 V iz druge baterije, ki se polni, ko voziš ali pa si na 240V. Vode je 120L, tank za umazano vodo tudi, stranišče je pa standardna ameriško patentirana zadeva. Zunaj imaš še nastavek, da namestiš ponjavo proti soncu, in voila ce ça tous! Sediš v senčki, pijuckaš pivo, ali pa scotch on the rocks in se maš fajn!