Wellington, sreda 9.2.2011

Zgodaj kot zgleda ne vstajava samo midva. Mene je zbudilo ptičje vreščanje in Dušanovo smrčanje. Razen tega je sonce že tudi sililo na plan. Coonabarabran-a se prebuja. Prebudila
pa se je tudi ekipa nadobudnih mladih igralcev kriketa, ki so že navsezgodaj oblekli svoje bele drese in pričeli trenirati. Ko jih pohvalim kako pridni da so, mi brž povedo, da je danes pred njimi pomemben dan, ker igrajo tekmo. Vso srečo mladci!

Danes je na vrsti ogled največjega avstralskega observatorija Siding Springs Observatory, ki se nahaja v Warrumbungle NP. Ta del pokrajine, kot sem že omenila, je ves v znamenju planetov. Njihov učinek sicer ponoči še nisva čutila, vendar to pripisujem dejstvu, da sva tukaj še premalo časa...Vsekakor je obisk observatorija zelo zanimiv, vsaj zame, ki to prvič doživljam.
Najprej je posebno doživetje že razgledna ploščad, ko v nasprotju z včerajšnjim dnem lahko občudujeva vrhove v Warrumbungle NP, ki mogočno segajo v nebo. Čeprav niso prav visoki, pa s svojimi raskavimi oblikami izstopajo iz ravnega ozadja ter opravičujejo vulkanski izvor. Observatorij je organiziran tako, da poleg velikega teleskopa, ki služi predvsem namenu slikanja ozvezdij in vsemira, nudi pravo malo učno zgodovinsko pot razvoja tehnologije, odkrivanja skrivnosti vsega tistega, kar je okrog Zemlje in še dalj. Tukaj so še razni praktični učni pripomočki in nazorni modeli, da si lažje predstavljaš dimenzije vesolja, za take kot sem sama, s prav malo tovrstnega znanja. Po obisku me je kar prijelo, da bi se zvečer oglasila še v sosednjem mestecu, kjer pa imajo javne teleskope, da lahko občuduješ nočno nebo. No, zaenkrat bo zadoščalo, da se zvečer v temi ozrem tja daleč in da misli potujejo svojo pot med zvezde.

Nacionalni park obsega več tisoč km2, midva pa sva s časom bolj na kratko. Zato si glede na to, da nama danes vreme služi, privoščiva še ogled ene razgledne točke, White Gum Lookout-a. White gum avstralci poimenujejo evkaliptus, ime pa je drevo dobilo zato, ker je deblo skoraj bele barve. Kasneje preberem, da je za ta drevesa značilno, da namesto da jeseni, tako kot pri nas, drevo odvrže liste, to drevo namesto listov odvrže lubje. Zato je deblo golo in na videz olupljeno.

Med potjo do Wellingtona, kjer je najina današnja točka prenočevanja, se ukvarjam
s prebiranjem literature, tj. prospektov, ki jih naberem v lokalnih informacijskih pisarnah in branjem Lonely planeta, ki ga doma nisem uspela prebrati bolj detajlno. Na ta način mojemu skrbnemu šoferju malček popestrim vožnjo z glasnim branjem in ga povrhu vsega še izobražujem :).

Danes sem odkrila npr. kar nekaj zanimivosti. Denimo, ali veste zakaj kenguruji skačejo ali pa kaj so odkrili znanstveniki v zvezi s koalinimi možgani? Živali na tem kontinentu imajo tudi sicer v primerjavi s tistimi iz drugih kontinentov, neke prav posebne značilnosti. Te so posledica krutih življenjskih razmer preživetja in potrebe po šparanju energije pri opravljanju osnovnih telesnih funkcij.Tako so npr. odkrili, da so kenguruji, zato, da ne bi po nepotrebnem ločeno trošili energijo za dihanje in premikanje, svoje gibalne sposobnosti razvili v obliko skakanja, ker s skokom istočasno tudi najbolj racionalno izkoristijo energijo za vdih. Koale, te ljubke živalice, pa smatrajo sploh za primerek zanikanja Einsteinove inteligence. Ker se koale hranijo z evkaliptusovim listjem, ki je izredno toksično, največ telesne energije porabijo za detoksizacijo. Splošno znano pa je, da cca 20% telesne energije porabijo možgani, pri teh ljubkih živalcah, pa so možgani povsem na repu porabe, postali so samo še organ, ki skoraj ničemur več ne služi. Anatomsko gledano, njihovi možgani plavajo v neki tekočini in sploh niso več fiksno pripeti v lobanjo, ker jih pravzaprav več ne potrebujejo, le toliko, da se premaknejo od veje do veje. Raziskovalci so odkrili še en poseben primer živali, to je t.i. medeni posum, ki je zanje prava enigma. Na nek način ta živalica prehrambeno gledano dobi vse potrebne elemente iz nektarja in cvetnega prahu, cvetja pa je na območju kjer živi vedno dovolj. Toda nihče ne ve zakaj potrebujejo moški predstavniki te vrste celo večjo spermo kot je le-ta na primer pri modrem kitu, oziroma zakaj so njihovi testisi tako ogromni. In podajo primerjavo s človekom, le kako bi bilo, če bi moški primerki človeka, na osnovi enakega razmerja, kot pri teh medenih posumih, hodili naokrog z ekvivalentno velikimi testisi težkimi 4 kg. Odgovor še ni znan. Moj dragi pa je ob učni uri med vožnjo raje pametno molčal in tudi kasneje debate na to temo nisva več razvijala...

Dušan: Da o onih z bronastimi niti ne govorimo.....

Pozno popoldne sva prispela v Wellington in se utaborila v kampu blizu vhoda v znamenite Wellington Caves. Jaz pred večerjo še na hitro skočim do
japonskega vrta, ki ga je kraju podarilo mestece iz Japonske s katerim je Wellington pobraten. Da malo vidim kako se da naravo oblikovati na drug način. Ko sva že postavila stole, mizo in pričela uživati ob hladnem pivu, se nenadoma od nekod pojavi jezna gospa, izkaže se, da je Angležinja, ki naju vpraša ali nisva videla, da je prostor že zaseden. Na stojalu z električnim priključkom je bila namreč privezana plastična vrečka v dokaz, da so oni bili prvi tu. Aha, le kaj sva si dovolila? No, potem se kolikor toliko vljudno dogovorimo, da se bova premaknila. Rečeno storjeno, dobro delo narejeno:). Najina dobra večerja pa skuhana s pol urno zamudo. Curry riž z govedino, solatka in seveda kozarec dobrega chiraza. Danes praznujeva namreč 37 let in 8 mesecev, kar sva si dahnila usodni DA, v dobrem in slabem. Amen!