Proti outback-u

Friday, February 04, 2011
Canungra, Queensland, Australia
Po dvodnevnem prilagajanju na avstralske razmere v Brisbane, zlasti na vročino, ki tudi ponoči komaj opazno upade, saj vztraja pri 30 stopinjah, sva končno odrinila na pot. Proti jugu - saj na severu opozarjajo na nevšečnosti, ki jih prinaša Yasi (še en od letošnjih mnogih ciklonov). Nanj naju je opozorila tudi hči in še nekaj prijateljev, ki spremljajo najino popotovanje, pa tudi wxmaps-i so svojo napoved kar pošteno obarvali rdeče. Sicer pa sva se nameravala obrniti v
južno smer že kar od vsega začetka.

Dušan: Malček sva si zadeve ogledala na ABC 24 news, očitno je bil ciklon res stopnje 5, saj so v pristaniščih vse ladje nagrmadene na kup na kopnem, ljudje so hvaležni, da so ostali živi, avstralska vojska pa povečuje število svojih vojakov , ki naj bi pomagali prebivalstvu, na preko 30.000. Zanimivo je pa to, da avstralske duše to nesrečo doživljajo na svoj način. Ostajajo optimistični, ena od znank na poti je povedala, šla bom tja počitnikovat in jim tako pomagala. Kako daleč od cankarjanske duše!!!!

Vesna:
In tako sva že ob osmih zjutraj startala svojo prvo pot. Cilj sva določila že včeraj zvečer, in sicer Gold Cost, nekje v bližini Southporta, kjer se pravzprav znamenita obala začne, potem pa bi zavila pri Springbrook-u v nacionalni park Mt. French. Izogibala se bova plačljivim avtocestam, ne le zaradi morebitnih stroškov s cestnino, predvsem zaradi tega, ker te potovanje po takih cestah oropa pristnih vtisov dežele.

In sva se odpeljala... seveda najprej do prvega shoping centra, da najdeva štacuno Telstre - providerja za internet. Moj dragi je vse preštudiral in se odločil, da nama brez internetne zveze živeti ni. Z nekaj manjšimi povpraševanji sva shoping center odkrila in štacuno tudi, le na deveto
uro sva morala počakati, da so odprli vrata. Ker sva bila prezgodnja, nama je uspelo prehoditi center podolgem in počez ter ugotoviti, da ljudje sem prihajajo očitno tudi zato, da se malček ohladijo in srečajo s svojimi sotrpini. Najin vtis so podkrepili predvsem polni lokalčki in zatorej manj obiskane trgovine. Ampak, ko so se odprla vrata najine štacune, sva midva naredila dober biznis - zanje seveda :).

Najina Klementina (tako imenujeva ženski glas iz Garmina, ki naju usmerja na potovanju) se je nato pričela potiti in je kar naprej nekaj preračunavala, tako, da sva se morala zanesti bolj na smerokaze, da nama je uspelo zapusti Brisbane v smeri Ipswitcha. To je novejše naselje na
obrobju Brisbane-a, kjer so se še nedavno otepali z obsežnimi poplavami. Vsaj po poročilih sodeč, ki so obkrožila ves svet. Ves čas vožnje skozi Ipswitch sem zato napeto gledala in bila v stalni pripravljenosti, da posnamem zgodovinski posnetek posledic poplav. Pa ni bilo nič od tega, razen manjših zožitev ceste zaradi del na cesti (recimo zaradi poplav) in nekaj malo večjih “luž” na travnikih ob cesti. Zdaj pa sem v dilemi, ali so Avstralci tako pridni, da so že vse pospravili ali pa sva se midva peljala po takšnih koncih, ki niso bili prizadeti. Kakorkoli, nič pretresljivega nisva opazila in mesto sva zapustila brez kakšnih posebnih tovrstnih vtisov.

Takoj, ko zapustiš urbaniziran del mesta, pa se lahko pričneš spogledovati z deželo in naravo.
Cesta, čeprav ne avtocesta, je presenetljivo lepo vzdrževana, celo bolj kot naše avtoceste, promet se odvija skladno predpisani hitrosti, tako, da ostaja čas tudi, da se oziraš naokrog. Pokrajina je neverjetno zelena, rahlo gričevnata, na obzorju spremljaš obrise gora, kar me je pravzaprav presenetilo glede na moja pričakovanja. Ne vem sicer zakaj, ampak mislila sem, da bom videla predvsem ravninski svet, ožgan od sonca, kličoč po kapljah dežja... Pa nič od tega, očitno je letošnje poletje že prineslo toliko dežja, da je trava vsa sočno zelena in v največje zadovoljstvo kravam in konjem, ki so se pasli na širnih pašnikih. Ampak najbolj neverjetni prizor pa je videti krave kako čepijo do trebuha v ostankih vode po povodnji in se hladijo ter se imajo fajn.

Na poti do Boonaha sva zavila s poti do jezera Moogerah v istoimenskem nacionalnem parku, misleč, da bo tam malček bolj hladno in da bova lahko ohladila noge v jezeru. Nič od tega, tako vroče, da so se še šolski otroci na izletu, poskrili v senco. Dostop do vode pa je vodil po soncu in tako sva le od daleč iz sence razmišljala kako bi bilo, če bi... In sva odrinila naprej. V Boonahu sva ugotovila, da je to izredno simpatična manjša vas, kjer imaš vse kar potrebuješ. Tudi Spar in seveda ločeno trgovino s pijačami. Opravila sva nujen nakup insekticida in še nekaj malenkosti za kuho. Čez cesto pa hladnega piva, steklenico katerega sva kar takoj na dušek izpila kar v senci parkiranega najinega avta. Še dobro, da v bližini ni bilo kakšnega policaja, le kaj bi si mislil. Boonah je sicer znan po domačinkah, ki same kuhajo in prodajajo razne marmelade in želeje. Ima pa tudi svojega lokalnega posebneža,
gosto bradatega možaka, ki je bojda vedno pred edinim hotelom in zabava mimoidoče z raznimi dovtipi. Morda je tudi njega zdelovala vročina, da ga tokrat ni bilo, ali pa je informacija v Lonely Planetu že hudo stara.

Iz Boonaha sva nadaljevala preko Beaudesert - a vse do naslednjega postanka v Canungri. Pokrajina je postajala vse bolj valovita, cesta pa z vedno več strmimi klanci in spusti. V marsičem naju je spominjala na potovanje po Namibiji, s to razliko seveda, da je asfaltirana. V strmino je najin domek sopihal tudi, ko sva se hotela povzpeti na Mt. French, da bi dosegla kakšno bolj visoko razgledno točko. Ampak gozd je bil tako gost, da je dajal le prijetno senco, nikakor pa ni dopuščal razgleda po okolici.

Ura je bila že okoli pol šestih, ko sva začela razmišljati, da bo treba najti prostor za prenočevanje. V Informacijskem centru v Canungri sta me bili dve starejši dami, očitno prostovoljki, tako veseli, da sta me skoz nekaj spraševali in ne obratno, da bi bila glavna spraševalka jaz. Izteklo se je tako, da informacije, ki sem jo želela, nisem dobila, ko pa sem se tja še enkrat vrnila ponjo, so bila vrata že skrbno zaklenjena. Pa sva se znašla kar s pomočjo informacijske table na parkirišču in odkrila lokalni kamp, ki se je izkazal za pravo malo posebnost. Skrit v gozdičku z mogočnimi drevesi z lepo senco, vendar z elektriko in vodo. In seveda z kar precej obiskovalci, družinami, ki so si sem prišli za vikend oddahnit pred vročino v mestih. Malo naju je skrbelo, da bodo glasni in žurirali pozno v noč, pa se je vse odvijalo tako mirno, da sva komaj verjela.

Po občudovanju zvezdnatega neba, mlečna cesta je bila neverjetna, naju je zmanjkalo v sekundi. Jaz sem celo zaspala, medtem, ko sem poskušala na računalniku zapisati dnevno dogajanje...

PS - internetna povezava ni delala, ker jo je prodajalka verjetno pozabila aktivirati kljub obljubi, da bo to storila :))).
Other Entries

Comments

2025-05-23

Comment code: Ask author if the code is blank