Nočna temperatura je bila okoli 25 stopinj, tako, da sva se prav spočita zbudila v sončno jutro. Zgodaj, že okoli pol sedmih, sva tako sedela pred najino hiško in ob kofetkanju opazovala kako se kamp počasi prebuja. Nekateri vztrajneži so že prihajali iz jutranjega osvežilnega teka (asociacija na Živka), drugi s sprehoda s svojimi kužeti. Po okusnem zajtrku, toastu s pravo angleško pomarančno marmelado, sva odrinila novim dogodivščinam naproti.

Za začetek sva si hotela ogledati lokalno znamenitost, tunel Lahey Tramway, ki so ga zgodnji staroselci menda dobesedno izdolbli skozi kamenine, da so skrajšali pot za spravilo hlodovine v dolino. Žal je bil zaradi poplav poškodovan, tako sva si lahko ogledala le vhod vanj. Škoda.

Celo področje do popularne Gold Coast je pravzaprav območje nacionalnega parka, vendar žal povsod zaradi strmih ozkih poti in prevoznega sredstva, ki ga imava, za naju ni povsod dosegljivo, potrebovala bi namreč 4x4 pogon. Tako sva pač izpustila obisk Binna Burra Mountain Lodge, ki je zlasti mene zelo mikal. Osnoval ga je davnega 1930 leta avanturist Arthur Groom in njegov prijatelj inženir Lahey, menda kot svoje zatočiče pred “ponorelim” svetom in za prihodnje rodove, da bi uživali v neokrnjeni naravi. Zato pa sva se lahko odpeljala do enega konca Springbrook NP, kjer sva se sprehodila skozi deževni gozd in občudovala t.i. Natural Bridge. Področje je res divje, saj je tod vulkanska aktivnost pustila svoj pečat. Bazaltne kamnine, od vlage poraščene z mahom in lišaji, so sedaj prerasle z mogočnimi drevesi in drugim rastlinjem in nudijo pot divji reki, nad njo pa so naredile naravni most. V to reko prihajajo tudi jegulje v času drstenja, saj nudi čudovito zatočišče mladicam. Bojda je življenjska doba teh rib zelo visoka, dočakajo tudi do 30 let, torej stalnih obiskovalcev reke ne manjka. Poseben videz deževnemu gozdu dajejo visoka drevesa, vsa obrastla z lijanami, tako, da so že kar spojena z debli. Pravi užitek. Razen izredno visoke vlage, ki deluje tudi nate, da znoj kar teče pot v potokih.

Ko se od tišine, ki jo motijo samo kriki in žvižgi ptic, regljanje žab in petje neke vrste čričkov, po 60 km prestaviš v turistični vrvež Southport- a, se počutiš kar nenavadno. Visoka drevesa zamenjajo ogromne stolpnice, petje ptic avtomobilski ropot. Mesto spominja na ameriška kot jih vidiš v TV nadaljevankah Miami Vice, ipd. Res, arhitektura je sodobna, in arhitekti so kar tekmovali med seboj kateri bo naredil večjo, lepšo, bolj atraktivno zgradbo. Turistov kljub temu, da ni sezone, veliko. Do obale prideš bolj težko. Ampak nama uspe. Vročina pripeka in morje kar vabi, da bi skočil vanj, toda na drogu opleta rdeča zastava, znak za nevarnost in prepoved kopanja. Bogve, morski psi, tokovi, strupene meduze, kdo bi vedel razlog. Le na skrajnem robu lahko zmočiš podplate. In tudi naprej, v kraju s tako lepim imenom Surfers Paradise je kljub valovom, ki so tako obetavni, je tovrstne aktivnosti zanemarljivo malo. Zato pa je čudovita mivka tako vroča, da sem na povratku skoraj staknila opekline. Še sreča, da je na vrhu umivalnik za noge in teče HLADNA voda. In prilegel se je tudi hladen sladoled (kepica 3,50$ !). Kakorkoli, zlata obala je res “zlata”, zlasti s stališča casha, ki se pretaka, ampak naju ni toliko prevzela, da bi ostala za dalj časa tam. In sva, potem, ko sva prevozila Palm Beach, Miami, Tweed Heads ( bolj ali manj vsi kraji z ameriškimi imeni) raje obrnila zopet v t.i. outback.

Le nekaj km vožnje proč od obale scena dobi drugačen predznak. Cesta se počasi zoži in postane navadna dvosmerna ter se vije čez klance in doline, spremlja mogočno reko, ki prihaja s hribov. Seveda, pot ubereva po “ scenic road”, zato taka tudi mora biti. V daljavi se že kaže
mogočni Mt. Warnig, nekoč aktiven vulkan, sedaj pa speča značilna podoba pokrajine, daleč vidna naokrog. Ime mu je daljnjega leta 1770 dal James Cook. Seveda so tu še drugi hribi z zvenečimi imeni, vsak od njih svoj nacionalni park, ki privablja turiste in tiste, željne takšne ali drugačne rekreacije. Vožnja je prav luštna, zame toliko bolj, ker opravljam lažje delo opazovalca in fotografa, medtem, ko Dušan neumorno vrti volan in pretika ročico prestav. Zdaj je postal že skoraj profi za vožnjo po levi!

Ker se ura že bliža peti, zopet razmišljava kje se ustaviti za prenočevanje. Ob cesti praviloma ni nikjer smerokazov za kampe, razen, če so v neposredni bližini ceste. Tako se zanašava na oznake kampov v zemljevidu, čeprav sva že včeraj ugotovila, da so te rezervirane predvsem za večje in z blagovno znamko. Namen imava potegniti do kakšnega večjega kraja kjer bo sigurno kaj, ko se mi nenadoma zazdi, da sem opazila kamp ob cesti. Dušan obrne, in res, kamp je tu. Odštekana scena. V senci pod leseno streho več klopi, ob njih pa sedijo razni posebneži, nekateri že nadelani, ki naju takoj vzamejo za svoja. Seveda je prostor, lahko kampirata, ja, kam pa je zdaj zginil gazda. In stopijo takoj v akcijo, da ga najdejo skupaj z menoj. Najdemo ga nekje v skladišču, opravičuje se, da se ni takoj pojavil. Prostor je, tudi elektriko lahko dobiva, pa zjutraj frišen kruh in tudi ključ za svoje stranišče in tuš dobiva. Plac pa da dol padeš, na hribčku z razgledom 360st, pokošena travca, hribi v daljavi, vetrc, ki hladi. Komaj dobro parkirava naju obišče možak Martin, da nama pove, da je tudi on slovenskega rodu, po očetu iz Radeč, ker je slišal, da prihajava od tam. In naju povabi na večerno predstavo filma, ki nama bo bojda spremenil pogled na svet. Predvajal ga bo s svojimi prijatelji v indijanskem šotoru, ki je blizu naju in ki mu njegova sopotnica še pridno zabija lesene kline, čeprav na vrhu že vihra neke vrste Green peace zastava. Seveda povabila ne moreva odreči. Takoj za njim se pojavi njegov prijatelj John. Enostavno se vsede na stopnico najinega avtomobila in pogovor steče kot, da se poznamo že od vekomaj. Izkaže se, da je doma iz Brisbane-a in da je žurnalist, ki dela za lokalni časopis. Pa še očitno fotoreporter, ker vneto slika prijateljevo sodelavko, ki že pol ure zabija kline. Preostali prebivalci kampa pa so se medtem že zbrali ob ognju tik ob kuhinji na prostem, da premeljejo različne teme ter sporočili, da čakajo, da se jim pridruživa. Le svoj stol in pijačko rabiva. In to po večerji tudi storiva. Debata se nadaljuje, bolj in manj resne teme, vzdušje prav prijetno. Ob pol desetih pa borci za boljši svet povabijo na filmsko predstavo in tako se skoraj celotna druščina premakne na drugi konec kampa. Moram priznati, da sem prvič v življenju gledala film, predvajan na indijanski šotor s tematiko o smislu in doživljanju življenja. Dojela ga sicer povsem nisem, verjetno tudi Dušan ne, saj je najprej on, nato pa sem še jaz zapustila sceno. Naju je lovil že spanec, pa sva se vljudno umaknila. Ampak namen predstave je bil verjetno dober...

PS: V Southportu sva morala pri Telstri reklamirati včerajšnji nakup nedelujočega interneta. Ko sva končno našla ustrezno štacuno, je prodajalec, po rodu Hrvat, zadevo uredil v roku pol ure. In pogovorili smo se v hrvaščini z avstralskim naglasom...