Dušan:
Verjetno bo Vesna podala poglobljeno analizo poti, kako sva vandrala mimo opuščenih rudnikov kositra, arzena, zlata, poldragih kamnov in ostalega. Dejstvo pa je, da sva se ob koncu današnje poti znašla na robu civilizacije, v državnem nacionalnem parku, kjer daleč naokoli ni nikogar, če izvzameva dva Nemca, ki po dvomesečnem delu zaslužen denar zapravljata tako, da potujeta naokoli. Pomislite, tu še GSM signala ni! Še večji čudež je bil zjutraj, ko sem za hec (in v sebi molil vsem bogovom popotnih duš) vklopil Klementino, in glej ga vraga, kot vse muhaste ženske je spregovorila !!!

Čeprav to še ni bilo vse v zvezi z Garminom. Tam nekje sredi dežja, osamljenega rudnika, in ob tem pojma nimaš kje je sever, mi nenadoma razpade priključek na 12V. Pa ne, da mi usoda govori, naj se naslonim bolj na papirne realne mape, ki jih seveda tovoriva s seboj (redundanca saj veste?). No, po pol urnem iskanju vseh delčkov, smo zadevo spravili skupaj. Očitno Američani delajo naprave (podobno kot avte) samo za pet let. Potem pa, kupi novo!

Ampak mi, v keltsko novo deželo, izgnani škotski Argentinci se ne damo in vztrajamo naprej.

Pohvaliti moram porabo tega najinega domeka na kolesih, sedaj po nekaj 1000 km kaže, da porabimo 10l/100km diesla, kakor pravijo avstralci župci, ki jo ta mrcina pije. Zadeva se mi zdi kar v redu zlasti, če pomislim na vse tiste klance, ki sem jih prevozil v drugi prestavi.

V pričakovanju jutrišnjih (aha, pravkar so se mi še zlomila očala!!!! Sama od sebe, prisežem! K sreči imam backup!) dogodivščin in izzivov moji iznajdljivosti (hm!), predajam besedo moji karmi, Vesni.

Vesna:
Ja, stvari v 21 stoletju so res komplicirane, odvisnosti od tehnologije pa ni ne kraja ne konca... Se samo sprašujem kako so se v tistih davnih časih, ko tukaj še ni bilo cest, informacijskih pisarn, zemljevidov, GSM-jev, Klementin, ipd., prvobitni priseljenci znašli. Vsa čast jim. Zato me toliko bolj fascinira, da so njihovi potomci toliko skrbni, da še hranijo dokaze njihove iznajdljivosti, poguma in vztrajnosti. In to še vedno delujočih predmetov!

Prebivalci Glen Innesa se hvalijo, da živijo v Keltski pokrajini. Za mestece in tudi regijo je značilno, da so jo naselili škoti, ki se trudijo, in to je vidno na vsakem koraku, ohraniti škotske tradicije. Glen je nasploh beseda, ki jo boste tukaj največ slišali ali prebrali v kombinaciji z oznako trgovine, servisa, ipd. Moram reči, da je mestece izredno simpatično, čeprav tukaj prebiva le okrog 9000 duš, pa tudi nekaj posebnežev.
Pohvali se s šolo, sodiščem, pošto, železniško postajo, “veleblagovnico”, hotelom, ipd. še iz konca 1850 leta, kar vse dokazuje veliko aktivnost in podjetnosti prvih prišlekov. Sicer pa je področje znano po svojih najdbiščih mineralov, zlasti pa safirov in drugih poldragih kamnov. Ena glavnih turističnih znamenitosti je npr., da cele družine najamejo opremo za spiranje kamnov (20$ nekaj ur) in se podajo lastnoročno ( priporočajo, da ste obuti v gumijaste škornje in stare obleke ?!) v bližnje potoke kopati in spirat kamenje. Naju to ravno ni pritegnilo, saj s seboj nimava gumijastih škornjev :). Zato sva se raje odpeljala na ogled muzeja v Emmaville, ki je kakšnih 40km izven. Muzej ima čudovito zbirko vseh vrst manj in bolj dragih kamnov, ki bi jim jih naši tržiški zbiratelji verjetno zelo zavidali. Muzej vodijo prostovoljci, dve gospe v zrelih letih in Mr. King, ki sva ga poslikala in je pripomnil, da bo zelo vesel, če mu sliko pošljeva. Muzej pa hrani tudi veliko dokumentarnega gradiva od slik do razne opreme, ko je ta kraj bil živahno mestece iskalcev sreče. Sedaj ima le okoli 450 prebivalcev, ampak g. King se je pohvalil, da imajo kljub temu 9 pubov, in z nasmehom pripomnil, da, če rabim policaja, ga sigurno najdem v enem od njih. In za slovo nama je prodal še kamen citronij, ki menda, če ga nosiš blizu ali v denarnici prinaša srečo. No, seveda sem ga takoj vtaknila v denarnico, da preizkusim ali rek drži.

Emmawille sva zapustila v dežju, ki naju je potem bolj ali manj spremljal v nadaljevanju. Pravzaprav prijetna osvežitev po vročini, malo manj seveda prijetno, če si hočeš ogledati kakšne znamenitosti in seveda ustvariti lepe fotke. Ampak tako pač imamo, in vse to je posledica tajfuna Savyja, ki še vedno straši po notranjosti celine. Mi smo k sreči le na njegovem obrobju.

Tukajšnji Škoti, ki se imajo za Kelte, so si zamislili še en projekt in ga tudi realizirali v dobrem letu dni. Iz cele Avstralije so nedaleč od Glen Innesa postavil repliko Stonehengea ali kot ga imenujejo Australian standing stones. In ob solsticiju tukaj prirejajo prave fešte, ki privabljajo ljudi od blizu in daleč. Ni kaj, iznjadljivost na višku, seveda pa tudi veliko vloženega truda, da so poiskali tako velike kamne v enem kosu in jih privlekli na to mesto. Vsak kamen ima svojo zgodbo in seveda svojega sponzorja, skrbno zabeleženega na vidnem mestu.

Današnjo pot sva zaključila v Point Lookoutu, New England NP, nacionalnem parku, ki jih tukaj sploh ne zmanjka. Nameravala sva si ogledati slapove, pa naju je žal prehitela noč. Kje kampirati je zdaj osrednje vprašanje? Uradnega camping grounda nikjer v bližini, torej ne preostane drugega kot parkirati sredi divjine. Rečeno, storjeno. Zapeljeva v gozd in tam odkrijeva, da šotorita tudi mladi nemški parček, ki po dveh mesecih dela, sedaj dopustuje. Domek postaviva čimbolj na ravno, tema pa je tudi že vse naokrog. Tišino deževnega gozda parajo le kriki ptic, sem pa tja tudi čudni šumi. Vse je pravljično skrivnostno in malček grozljivo. Vmes pa neprestano dežuje, temperatura pada proti desetim stopinjam, zato pred večerjo popijeva zadnje kapljice viskija iz Dubaja. Večerja bogovska, poleg juhe, indonezijska jed z rižem in solata. Pospraviva in že naju zmanjka v toplih (hvala Backpackerju zanje) spalkah.