Zjutraj naju zbudi sonce in toplo je že navsezgodaj. Izgleda, da bo vreme držalo, ko bova vandrala po plavih gorah. A je to že boljši vpliv planetov? Pravzaprav imava do vstopa v nacionalni park Katoomba le nekaj km in vožnja do tja je kar prijetna, seveda zopet ostri ovinki ter gor in dol po klancih sopiha najin štirikolesni domek. Promet je gost, kar pa je za tako znano turistično območje verjetno povsem normalno. Poleg tega je tu še vikend, ko se, kot izgleda, tudi večina domačinov odloči, da zgine ven iz mesta.

Preden lahko prideva do informacijskega centra morava seveda plačati parkirnino, ki je za eno uro kar visoka, 4$. V informacijskem centru se že pozna, da gre za turistično oblegan kraj, gospa za pultom je že navsezgodaj prav slabe volje in za razliko od tistih v manjših krajih izredno nezgovorna. V roko mi potisne brošuro, ki jo sicer že imam in je skoraj povsem neuporabna, ker 99% vsebuje samo reklame kje prenočiti v hotelih in motelih najvišje kategorije in kje se nahajajo restavracije ter podobno. Skoraj nič pa o točkah v parku, ki si jih želiva ogledati. S težko muko mi na mojo ponovno prošnjo v roke porine majhen, grobo narisan načrt in izjavi, da je na njem vse narisano. Torej znajdi se kakor veš in znaš:). OK, pa se bova.

Vhod v park je pravzaprav že prva razgledna točka, velika ploščad s pogledom na slavne Tri Seste. Na ploščadi mrgoli Japoncev, ki delajo gužvo, se drenjajo in hitijo slikat, en čez drugega čvekajo in sploh... Kje je tu mir? No, po poti se spustiva nižje do druge razledne točke, da mogočne tri skale, ki se vzpenjajo iz soteske vidiva bliže. Vidi se, da je AUS izredno stara celina in kljub temu, da so razdalje mogočne, je erozija opravila svoje. Če primerjava vse skupaj z Grand Canyonom ali pa z Monument Valley, ta zadeva ne zasluži takega navdušenja kot Avstralci pričakujejo od tebe. Je pa seveda lepo. Na razgledni točki naletiva na škotski zakonski par s katerim se zapletemo v pogovor. Sta "semi retired" škotska farmarja, ki sta sem prišla iskat malo sonca. Izkaže se, da smo oboji podobnih vtisov in mnenj ter da je na nas večji vtis napravila Nova Zelandija kot Australija. Tam je na vsakem koraku več raznovrstnosti, tukaj pa prevoziš velike razdalje, da doživiš nekaj podobnega. Dala pa sta nama koristen napotek glede vandranja po parku in sicer, da vzameva načrt poti razglednega avtobusa “hip-hop” variante. In tega sva se nato držala.

Obisk Leura Falls je bil prav zanimiv, saj v presušeni pokrajini ne pričakuješ omembe vredno veliko vode. Zanje pa je značilno, da se ta voda pretaka po ploščatih kaskadah v tolmune, vseskozi v več sto metrskem padcu.

Ogledala sva si tudi Gordon Falls, ki si jih bom zapomnila po 329 štengah, ki so vodile v globino, predvsem na poti nazaj pa so se neverjetno pomnožile, po mojem jih je naekrat bilo vsaj
1000 i kusur. Pa še pohodne palice sem pozabila v avtu?! Ko sem komaj prilezla nazaj, saj me je moj kolk skoraj izdal, sva na piknik placu naletela na skupino Korejk, verjetno na sindikalnem izletu. Oblečene so bile kot da so šle najmanj na Triglav, palce, gojzarji, dokolenke, dolge hlače in srajce, obsežna pokrivala in nepogrešljiv nahrbtnik poln instant korejske hrane. Še vročo vodo v termovkah in kosilo je bilo pripravljeno, da ga bliskovito použijejo s palčkami. Prizor kot, da bi bila v Koreji.

Ke je bilo hoje več kot dovolj, vsaj zame, sva sklenila, da se po razgledni cesti le popeljeva skozi ves park. Seveda razgledov s ceste ni veliko, saj je park en sam samcat gozd. Vse kar hočeš kaj bolj zanimivega videti pa zahteva kar precejšen napor, oziroma hojo vsaj 3-4 ure na posamezno točko.

Odpeljeva se tako v Sydney. Najina Klementina naju vodi mimo avtocest polnih kolon in zastojev, medtem, ko midva potujeva skozi satelitska naselja. Ko imava do kampa samo še 15 km, se začnejo kazati učinki velemesta. Do cilja tako potrebujeva kar celo uro. Brez najine ljube Klementine bi kamp kar težko našla kljub dobremu načrtu mesta, ki sva ga dobila pri avstralskem AMZ (zastonj).

Kamp je nabito poln, ampak prijazen receptor kljub vsemu najde, ne sicer najboljši, prostor za naju. Tukaj je vroče!!!! Z naju teče pot v potokih in še na dež se pripravlja. Čaša ledeno mrzlega piva paše!

Slovenski (sedaj avstralski) prijatelj Ljubo (moj bivši sodelavec iz NLB) nama je odlično svetoval ta kamp, ker ima najboljše povezave do mesta - podzemna je za vogalom in do centra potrebuje le 28 min. To bova sprobala jutri.

Nekoliko problemov sva imela najti pravi električni priključek, ki ga nekako ni bilo. Kasneje se je izkazalo, da se je na najinega priključil sosed. Ko se je zvečer vrnil v kamp in sva ga midva in še sosednji par opozorili na to malenkost, se je hitel opravičevati. Zapletla sva se v razgovor in seveda jaz ne bi bila jaz, da ga ne bi takoj pobarala za nekaj nasvetov glede nadaljnjega najinega popotovanja. Steve, tako mu je ime, je sedaj že več kot osem mesecev na poti, potem ko je celo leto stanoval pri prijateljih, da si je zrihtal 2,5 tonsko camp prikolico s katero sedaj potuje po deželi.

Dušan:
Zadeva je izredno robustna, saj je namenjena vožnji po avstralskem outbacku, kar je nekaj podobnega področjem severne ali pa južne Afrike, ko potrebuješ za pot 4x4 pogon. Le-to pa Steve vleče s 4 litrskim toyotinim terencem. Vse je prirejeno, tudi za to, da lahko prečka poti
preko rek brez mostov, do 1 m globoko. Je pa fant izredno prijazen, v hipu nama je razložil, kje dobiva najbolj skrivano knjigo Avstralije, to je priročnik o avstralskih kampih, zastonj počivališčih ter taborih. Očitno jo skrivajo, ker opisuje lokacije, ki so pretežno brezplačne, ali pa zahtevajo simbolično odškodnino. Prav tako nama je v petih minutah stiskal po njegovem mnenju optimalen itinerar, ki bi zajel najbolj zanimive točke najine nadaljnje poti. Prav koristno je bilo njigovo vedenje o poplavah na jugu in nasvet kako se tem poplavnim področjem izogniti. Skratka fant in pol!

Vesna:
Ja, s seboj vozi pravo malo pisarno, od računalnika do printerja, saj sicer nama ne bi mogel
sprintati načrta. Spraševala sem ga namreč ali je možno krožno pot od tu preko Alice Springs - a opraviti v času, ki nama je ostal na razpolago, pa se je vrnil s točnim izračunom km, ki bi jih morala prevoziti in koliko le-teh dnevno. Zanimiv je tudi njegov pogled glede ogledov večjih krajev na poti, kot je denimo Melbourne, Adelaide - pravi: mesto kot mesto, ki imajo sicer lepe zgradbe, nekaj zanimivih muzejev, verjetno tako kot povsod drugje. Če pa ga hočeš občutiti moraš tam ostati vsaj nekaj dni, da ga prehodiš in doživiš njegov utrip. Očitno zelo podobno
najinemu razmišljanju in doživljanju teh stvari - še posebej zato, ker je AUS relativno mlada država in zgodovine nima veliko, da bi tako kot npr. v Evropi zgodovino lahko doživljal z obiskom cerkva, gradov, spomenikov, itd. Je pa priporočil ogled Kangoroo Islanda in Tasmanije.

Zvečer so naju ob večerji nenadoma obiskale živalce. Z drevesa, pod katerim sva sparkirana, so prilezli oposumi ter zvedavo pogledovali po najinih
špagetih, ki jih seveda nisva želela deliti. Šccc in že so izginili v temo. Nato pa so naju prve dežne kaplje, jutri je napoved dežja, pregnale v notranjost. In spanec je tudi že legal na oči...