Pohajkovanje po Sydneyu - prvi dan

Saturday, February 12, 2011
Sydney, New South Wales, Australia
Če je pesem Franka Sinatre Singing in the rain še vedno popularna, sem jo jaz danes preimenovala v Sydney in the rain, saj ta naslov definitivno bolj ustreza današnjim vremenskim razmeram. Kamp sva sicer zapustila v oblačnem vremenu, ki pa se je kasneje izneverilo. Toda velikih duhov to ne moti, imava en miniaturen zložljiv dežnik in eno polovično pelerino, tako, da
sva se lahko prepustila užitkom ogleda milijonskega mesta.

Do centra sva brez težav prispela s podzemno železnico, natanko do tja kamor sva hotela in kamor so odhajale tudi trume drugih turistov, do centra mesta, kjer se nahaja opera in znameniti Harbour Bridge. Mesto Sydney je nastalo davnega 1788 leta, to je le 223 let nazaj, ko je tukaj kapitan Arthur Philip pristal skupaj s prvo odpravo kaznjencev, seveda z namenom, da se jih rodna domovina znebi. Vsekakor se po teh letih mestu to ne pozna. Vtis pravega velemesta z zgradbami, ki kar tekmujejo med seboj katera bo bolj visoka in bolj arhitekturno enkratna. Očitno je kapitala dovolj in še vedno najde razlog, da tukaj spusti nekaj svojega deleža. Kljub soboti in dežju mesto turistov vrvi in vse je tudi temu namenjeno, vsaj v ožjem središču. Lokalčki s hitro prehrano na vsakem koraku, bolj ali manj nobel restavracije, čeprav v slednjih ni opaziti prav veliko ljudi, seveda pa je verjetno ura še prezgodnja. Po pripovedovanju se menda napolnijo in oživijo šele proti večeru.

Opera seveda že od daleč pritegne pogled. Mogočna zgradba, ki so jo zgradili dolgih 5o let nazaj - arhitekt je bil Danec, ki je za svojo stvaritev prejel tudi svetovno nagrado, vpisana pa je tudi na Unescov seznam svetovne zgodovine, spominja na školjke. Cela površina je obložena s posebnimi ploščicami kot luskami. Gradnja je začuda potekala tako kot naš cestni program, roki in proračun so se dvigali v nebo. Ampak, ker tukaj država ne sofinancira, je ta opera postala ena najbolj aktivnih investicij v smislu izvajanja svojega poslanstva. Tako dnevno v njej poteka pet predstav, poleg celega kupa drugih prireditev, plačljivih seveda. Enourni vodeni obisk zgradbe splošne narave z interaktivno audiovizualno predstavitvijo stane npr. “samo” cca 30 eur/osebo, tako si lahko predstavljate kako so verjetno še vedno zadolženi, beri: komercialno uspešni. Ampak radovednežev ne manjka. V primerjavi z opernim hramom v Santa Cruzu (Tenerife) se sicer po velikosti ne more primerjati, je tista arhitektura veliko bolj impozantna, čeprav manjša. ( Ko prideva domov bova priložila za primerjavo sliko). Kakorkoli, okoli zgradbe leta zopet množica, ki škljoca od navdušenja, vključno z nama, itak.

Celotni Sydneyski zaliv obvladuje mogočni most, preko katerega poteka tako cestni kot železniški promet, tudi pešci. Za tiste bolj pri močeh pa se je nanj moč tudi povzpeti. Vizija, ki jo je imel arhitekt, ko ga je načrtoval, se je nedvomno uresničili v 21 stoletju. Po zalivu stalno vozijo tudi ladje, ki v obliki mestnega prevoza dopolnjujejo druge oblike transporta. Z eno enodnevno multi vozovnico se lahko neomejeno prevažaš z vlakom, avtobusom ali ladjo na katerikoli konec megapolisa. To sva sprobala in izkusila z užitkom.

Nedvomno se splača obisk botaničnega vrta, ki je nedaleč od opere ob morju. Park je nastal kot
nekdanja počitniška rezidenca guvernerja Avstralije 1935 leta. Sama zasnova parka pa sega še nazaj. Mogočna drevesa fikusov in drugih dreves, ki jih doma poznamo le kot sobne rastline, tukaj dosegajo neverjetne dimenzije. Še širokokotni objektiv jih komaj zajame. Obiskovalce prosijo, da hodijo po tratah (ja, prav ste prebrali!) in o, kako to dobro dene utrujenim nogam! Kljub oblačnemu in deževnemu vremenu tam potekajo poročne slovesnosti in druga slavja. Malček smešno je, ko opazuješ slavnostno oblečene svate, zlasti predstavnice ženskega spola v 10-12 cm visokih petah, kako lovijo ravnotežje po mokrih poteh in tratah. Kar pa naju je še bolj presenetilo je to, da se ne menijo za dež in brez dežnikov skakljajo naokrog. In seveda njihovi fotografi... vključno z nama- voajerjema. Ha!

Na nasprotnem koncu zaliva sva z ladjico prispela v Luna park. Očitno se mladoporočenci in njih svatje radi zabavajo prav tu. Poleg zabaviščnih naprav je malo bolj "hoh" bar, kjer z velikim veseljem točijo šampanjček, vino, pivo... in še ostale bolj ostre zadeve. In gostje postajajo vse bolj glasni...ampak, obnašajo se pa še vedno zelo kulturno, in uri primerno. Saj so navsezadnje v luna parku tudi otroci, z dedki in babicami.

S podzemno se vrneva v kamp, noge naju bolijo od hoje, ampak jutri se navsezgodaj vračava zopet tja. Te dni Kitajci praznujejo novo leto, leto zajca, in v mestu je tudi velika razstava. Menda znanih kitajskih lončenih vojščakov. Pa še kakšen drug muzej bo verjetno na sporedu, pa še vožnja po celotnem zalivu. Norveški vremenarji (www.yr.no- za naju the best napovedovalci) napovedujejo za jutri delno oblačno z nekaj plohami. Upava, da ne bova tako mokra kot danes.


Dušan: Ob brhkih dekletih sem se spomnil na prijatelja R.A., in skupnega dopustovanja na Sardiniji, ko je vneto slikal "kopalke". Sam sem mu poslikal še nekaj "oblek".

Tistih v udobnih cunjah je bilo sicer več, ampak, ker so običajno v spremstvu boljših polovic, niso bile interesantne.

Vesnin komentar sicer je: zakaj se pa pri teh tako potrudiš s slikanjem?

Potepanje po Sydney-u človeka utrudi, zaradi obilice vtisov in pritiskov okolice. Od višine se zvrti, vrat poka in GPS odpove, ker ne vidi treh satelitov...... Kljub slabim razmeram, mi je uspelo poslikati kar nekaj prizorov, ne, da bi povsem premočil fotoaparat. Tu gre posebna zahvala Vesni, ki je bila enkrat za spremembo moj "kuli". Zvesto je nad fotičem držala dežnik. Po meni je pa curljalo.....

Od zgradb, bi pa posebej omenil tisto od Deutsche Bank, ki impozanto štrli na ceveh obešena v nebo. In prav te mi žal ni uspelo ujeti v objektiv. Je pa zanimivo, da vse, kar naj bi bilo trajno, kakovostno in večno, ima nekako tule pridih po ljubi Nemčiji. Mestni avtobusi na zemeljski plin
so merči. Hm! Luka!?!!!

In tudi gospoda namesto Bentleyev, Rollsov in Jaguarjev, raje posega po priznano "in" nemških znamkah. Še meni se je zakolcalo, ko sem zagledal meni ljubega Passata:)))




Other Entries

Comments

2025-05-23

Comment code: Ask author if the code is blank