Zjutraj ob pol sedmih, v odštekanem kampu, naju že pozdravi sonce. Noč je bila primerno topla, tako, da sva se čudovito naspala. Sonce pa je že tako močno, da kavico pijeva v senci. Ptički se že oglašajo, naši prijatelji pa še niso pokonci. Pripraviva si zajtrk, toast s pomarančno marmelado in uživava v okusu. Potem debatirava po kateri poti nadaljevati. Med potjo sva v informacijskem centru pridobila nekaj prospektov, ki so veliko bolj uporabni kot Lonely Planet, saj predlagajo ogled lokalnih znamenitosti. In tako določiva današnji cilj poti in ogledov - pot bova nadaljevala po razgledni cesti v Border Ranges nacionalnem parku & Lyons Road (znana motoristična cesta) preko Kyogle, Casino, Tabulam, Tenterfielda vse do Glen Innesa. Tako, odločitev je padla, samo še pospraviti je treba in odrineva.

Sredi pospravljanja se do naju na motorju pripelje John, novinar iz Brisbane-a, s katerim sva že včeraj zvečer tako prijetno klepetala. Prišel se je poslovit, saj se odpravlja domov, in nama zaželet srečno nadaljevanje poti ter se zahvalit za družbo. Človek postane nehote ganjen ob taki gesti. Medtem so pokonci tudi drugi člani včerajšnje “žurke”, zbirajo se na zajtrku v kuhinji na prostem in nama mahajo v pozdrav ter kličejo za dobro jutro, sprašujejo ali sva dobro spala in se opravičujejo, če so bili včeraj preglasni. Saj komaj verjameš, da so ljudje lahko tudi taki, pristno prijazni in dobrodušni.

Domek je pospravljen, v recepcijo, ki je hkrati trgovina, se odpravim, da vrnem ključe od toalet. Ja, to je treba omeniti. Dobila sva namreč čisto svoj toaletni prostor v posebni hišici, veliko kopalnico s tušem, umivalnikom in WC-jem in da ne pozabim, tudi s toaletnim papirjem. Pravo malo razkošje, ki je še kako dobro del duši in zlasti telesu, da sva sprala z njega ves pot, ki se je nabral čez dan. Lastnik kampa me je prijazno pozdravil in me takoj opozoril, da mu je žal zmanjkalo sveže pečenega kruha, ker da so ostali gostje dobri odjemalci. Ampak, če počakava pol ure, bi lahko dobila novega. Žal, midva sva morala na pot in sva se mu lepo zahvalila za skrb glede najine lakote.

Na poti zopet uživava v razgledih po pokrajini, ki je včasih bolj včasih manj razgibana. Gozdovi so pretežno evkaliptusovi. Vse pa je širno in prostrano in tudi promet ni prav gost. Ranči so veliki, le vsake toliko časa opaziš vhod vanj z značilnimi ograjami ter stojalom s poštnim nabiralnikom, običajno je to stara golida ali kanta za mleko, včasih že vsa zarjavela, včasih na novo pobarvana in opremljena z napisom lastnika in številko parcele. Kar pogosto opazim, da se cela posestva prodajajo, kot zgleda se tudi tukaj dogaja, da stari umirajo, mladi pa nočejo nadaljevati posla in gredo raje v mesto.

Tenterfield je zato eno “večjih mest” na poti kjer se ustaviva, da si ga ogledava. Ima namreč pomembno zgodovinsko vlogo na katero so meščani zelo ponosni. Davnega 1889 leta je namreč Sir Henry Parkes imel v School of Art (danes je tukaj muzej) govor, ki je vizionarsko pozval Avstralce k združitvi in oblikovanju federacije, kar se je dejansko zgodilo čez dobrih deset let kasneje. Zato ga imenujejo “oče naroda”, njegova znamenita izjava pa je “ En narod, ena usoda”. Ha, kako nekam znano nam to zveni. Sploh pa se mestece hvali s še kar nekaj znanimi osebnostmi s političnega in gospodarskega področja, morda najbolj znan pa je sicer Peter Allen - imenovan “deček iz Oza”, ki je zaslovel, ker se je poročil s hčerko Judy Garland, Liso Minelli. Pa še z eno osebo, ki je že postala legenda, se hvalijo. To je Captain Thunderbolt, sin nekdanjega kaznjenca, ki je skladno reku "sadež ne pade daleč od drevesa", tudi sam zašel na kriva pota. Mnogo votlin in jam v celotnem okrožju je uporabljal za skrivališča (danes so to, razumljivo, turistične atrakcije), ko se je poskušal izogniti roki pravice. Seveda ga je sreča enkrat zapustila in so ga vojaki našli in ustrelili. Poročen pa je bil z Aborižinko in imel 10 otrok in vsesplošno znano je, da je bil izredno skrben mož in je uvedel “devetmesečni” očetovski porodniški dopust. Ker v tem času ni izvajal kazenskih dejanj, kraja konj je bila njegova specialnost, so njegovi zasledovalci vedeli, da se mu je rodil še en otrok. Prav romantično se to sliši dandanašnji, ali ne?

No, za naju pa je Tenterfield tudi mesto posebnega trenutka. Ko sva se vrnila iz ogledov in še manjšega nakupovanja ter hotela udobno, z vkljopljenim Garminom in Klementino nadaljevati vožnjo, je Gramin crknil, Klementina pa umolknila. Šit pa tak. Smo šli takoj vprašat kje se lahko novega dobi in koliko stane.....(?!). Še dobro, da v tem kraju ni nobene štacune s tako robo. Molčeč in slabe volje, bolje rečeno, v globoko premišljujočem stanju je moj šofer nadaljeval pot do Glen Innes -a, kjer sva se utaborila. Šele užitek ob na žaru pečenih slastnih jagnječjih zrezkih in kozarcu chardoneya je pregnal slabo voljo. Jutri bo nov dan in nove dogodivščine, kaj bi se sekirali že vnaprej! Lahko in zvezdnato noč !!!!

Dušan:
V tem odštekanem kampu, sta bila najina soseda dva para 50 do 60 let. Ne vem, kaj so bili po poklicu, moška verjetno v tehničnem poklicu, ženi pa po mojem, v t.i. servis branži, kar pač to že pomeni. Vsekakor pa sta oba para imela še dolgo pot pred seboj, saj je eden vandral proti
Victoriji (država na zahodu Avstralije), drugi pa proti jugu, nato pa nazaj v severni del Quenslanda. Opazil pa sem nekaj, kar je meni pač poklicna deformacija. Namreč bili so popolnoma samozadostno opremljeni in rendundantni. Imela sta zelo veliki prikolici, ki so tu bistveno bolj robustno zgrajene, spodnji del tudi oblečen v debelo alu pločevino, vsak je imel po štiri rezervna kolesa, dva za džip, dva za prikolico, ki ima dve osi. Vitel na mogočnem džipu je samoumeven, in CB napravo, pa še kratkovalovni oddajnik za povrh. Izgleda, da je tem ljudem to v krvi. No, in zato moja frustracija, ko je najin Garmin, ljubkovalno Klementina (ima pač seksi glasek), odpovedal svoje non-sexy usluge.

Potujeva po predelih, ki so bili še januarja pod vodo, ampak nekih opaznih sledov ni, morebiti so bregovi rek bolj zablateni, pa še malo več nanešenega poplavnega lesa, ampak to je to. V Kyogle sva se npr. pogovarjala z uslužbenko informacijske pisarne, ki nama je omenila, da je bilo poslopje en meter visoko poplavljeno, vendar niti na stavbi niti v okoliškem parku ni bilo nobenih sledov.

Poslušava poročila o tajfunu, ki je doletel sever Avstralije. Bojda je bil stopnje 5, kar je enako Katrinini moči v New Orleansu, in se je umiril vse do Alice Springs, kjer je spustil še tistih zadnjih 250mm dežja. Jasno, da so bile vse presušene struge nenadoma polne vode in razlitij je bilo povsod dovolj. Po drugi strani pa iz Victorije poročajo a velikih požarih, gašenje pa onemogoča močan veter. Občutek imam, da imajo tile Ausieji vse pod kontrolo in že dolgo v naprej načrtovano organizacijo opozarjanja (izredno malo žrtev), odpravljanja težav in posledic.

Seveda pa politiki ne morejo iz svoje kože. Opozicija svari vlado, da ne sme povečati davkov, saj bo denar itak poniknil, kar me za spremembo spominja na ljubo domovino....