Že navsezgodaj, ob zori, so se prve pričele dreti papige in tako spravile kamp pokonci. Pravzaprav prezgodaj, da bi počel kaj bolj pametnega kot da sediš pred avtom, jih poslušaš in se privajaš na nov dan. Nasploh pa imava danes do prvih dogodkov veliko časa. Ke sva se locirala v kamp tik ob vhodu v slavne Wellington Caves, sploh ni panike, da bi zamudila, saj lahko greva do tja kar peš.

Obisk jam se začne ob deveti uri, tja se torej odpraviva tik pred zdajci. Vstopnina je kar draga,
23$, torej so pričakovanja velika - vsaj po prospektu sodeč, ki vsebuje besede, ki se vse začenjajo na “naj”. Do pričetka vodenega obiska je še nekaj časa na razpolago, da se pozabavamo z občudovanjem papig, ki so žal zaprte v sicer veliki kletki. Kar nekaj jih je, ki nas ogovarjajo “hello darling”, ko pa jih poskušava posneti, kot da so postale neme. Nič glasu ne dajo.

Vodička nas prešteje in ogled se začne. Morda nekaj minutni sprehod do skrbno zaprtega vhoda. Ko se pričnemo spuščati po nekaj stopnicah pa doživiva prvi šok - vodička objavi, da jama obsega tri nivoje, ampak, da zaradi letošnih poplav jama ni dosegljiva v celoti. In to celo tisti del, ki je menda najbolj atraktiven, t.i. Cathedral cave. Do prvega nivoja vodi morda 30 stopnic spusta, odpre se malo večja votlina, kapnikov, uničenih, le za vzorec. Vodička se trudi narediti vzdušje, za najine pojme predstavlja stvari, ki so sicer splošno znane, ampak očitno za preostale člane turistične skupine zelo interesantne. Z ugašanjem luči naj bi ustvarjala šov, ouu, za moje pojme mizerija. Spustimo se na drugi nivo. En velik stalaktit, združen s stalagmitom, drugi obiskovalci so vzhičeni. Ja, očitno še nikoli niso bili v naših Postojnski ali Škocjanskih jamah. In to je to. S pripovedovanjem nateguje čas, da izpolni normo ene ure, kot je predvideno za obisk jam. Skratka, škoda izgubljanja besed. Prešine me le misel, da je to očitno vpliv planetov, Merkurja, ali katerikoli že deluje tukaj. Vsaj pripomogla sva, da so svoj biznis okrepili!

Pot nato nadaljujeva do Stuart Town. To je nekdanje zelo aktivno “mestece” v času zlate mrzlice. Izkaže pa se, da sedaj tukaj prebiva vsega slabih 400 osebkov, ki jih pravzaprav nikjer ne vidiš. Imajo pa obnovljeni hotel, kjer sedaj domuje pošta, pa seveda železniško postajo, kjer v senci pod napuščem sedi edini potnik, kateremu dela družbo močnejša uslužbenka in vodita aktiven razgovor. Ena trgovina, ki jo je v zlatih časi osnovala Kitajka, je sedaj obnovljena in hrani repliko njenih copatov z lotusovim cvetom, ki so služili kot okras njenim povitim nogam - dokaz, da je bila iz boljše familije. In to je to.

Nadaljujeva do Orange in še naprej vse do Bathursta, kjer se ustaviva v informacijskem centru,
da bi pridobila kaj več informacij o Blue Mountains National Park, kjer želiva prenočiti. Uslužbenka sicer zelo pijazna, vendar žal (že zopet) nima vseh informacij. Da nama sicer neko fotokopijo zemljevida in naslovov kampov, free?!, kjer lahko prenočiva in ki so blizu Jenolan Caves (zopet ene, bojda, svetovno znane jame), ampak skupaj z nasvetom, da več info dobiva v Oberonu. Ko prideva tja, je informacijska pisarna ob 4 popoldan že zaprta - očitno je že off season. Tako se poskušava ravnati po fotokopiji. Iščeva, iščeva, trikrat obrneva na isti poti, pa ne najdeva. Klinc, očitno je danes vpliv tistih tam zgoraj, pa naj se imenujejo planeti ali nebesna znamenja, enkraten. Tako se pač odpraviva še nekoliko naprej in pristaneva v Blackheat - u. Cesta do tja se vije po strmih klancih gor in dol, seveda, saj sva že na robu t.i. Modre gore. Kamp najdeva, potem pa novo presenečenje. Ko hočem plačati, je cena daleko višja od tiste kot piše v vodniku. Ne morem biti tiho, pa receptorki to omenim in celo vodnik pokažem. A, pravi, to je očitna napaka. Cena je za eno osebo ne dve?! Bog si vedi ali je to res ali ne. Zdaj sva pač tu in se ne nameravava več nikamor premakniti. Kozarec mrzlega vina po dolgi vožnji dvigne razpoloženje, in vsaj hladnejša noč z dobrim spancem se obeta. In tako je tudi bilo. Pa vrag naj vzame vse planete!

Dušan:
No ta dan je pač malce bolj “naporen” od drugih. V bistvu sva se ulaufala, in postajava tudi malce kritična do okolice. Ko prvič prideš v stik z avstralsko družbo je vse “ou, cool”, počasi pa spoznaš, da niso nič drugačni kot drugod. V velikih mestih, odtujenost, čeprav so še vedno nadpovprečno prijazni za razliko od npr. “slovenjceljnov”, bolj ko greš v notranjost, pa spoznavaš kako so v bistvu različni. Zlasti v ugodnih okoljih, se ljudje ločujejo po izvoru. Področja imajo vedno nek sentiment, ta po Angliji, drugi po Škotski, tretji po Irski. Še danes (12-2) sva npr. v plavih gorah naletela na epidemijo Korejk, ki so bile na izletu (očitno živijo v AUS). Kljub temu
so bile po korejsko oblečene, zaščitene pred soncem (bog ne daj, da porjavim), žlobudrale in prepevale in jedle s palčkami.

V klepetu z eno od receptork, je bilo jasno, da se ji kolca po časih, ko je bila sošolka z Jugoslovani, Hrvati, Slovenci. Zdaj njeni otroci drugujejo s takšnimi in drugačnimi muslimani. Torej tudi AUS ni imuna pred narodnostnimi geti in verjetno bo imela na to temo še obilico težav.

Začela pa je popravljati stare grehe (vsaj to) do Aboridžinov, saj jim počasi vrača kar velika področja in svete kraje. Vendar do danes še nisva naletela na prvotnega prebivalca. Le kje se
skrivajo?

Naslednjič pa malo o tem, kako šofer trpi na poti.....