Zbudi naju škrebljanje dežja. Komaj se dani, ura je pet , Dušan po svoji stari navadi oddide ven in me že šepetajoče kliče: Zunaj se pasejo kenguruji. Kje imaš fotič? Tega že imam, ampak za slikat, je premalo svetlobe. En poskus pa le uspe. Popijeva obvezno kavo in že se odpeljeva proti razgledni
točki. Seveda na 1600 m v deževnem jutru nimaš kaj razgledovati. Ampak vseeno, slikava meglo, se vsedeva v zavetišče in odzajtrkujeva - bogovsko. Če pomislite, da je ta narodni park nastal leta 1935 zaradi sanj posameznika, ki je kot osemletni deček s starši taboril tukaj in ga je prostor tako navdušil, da je v bistvu živel za uresničitev svojih sanj o ohranitvi tega bogastva deževnega gozda... In res je lepo, kljub dežju in megli in blatu.

Nadaljujevo svoje bluzenje po narodnih parkih vse do Wollomombi Falls, tj 260 m visokega slapu, ki pada preko tektonske poči v globino in mu družbo dela slap Chandel Fall ter se nato oba združita v kanjonu v reko. Reka pa se skriva v zelo slikovitem globokem kanjonu.

Pred nama je dolga pot, saj namerava prenočiti v Coonabarabran- u, dobrih 400 km daleč. To področje je znano po največjem avstralskem observatoriju in seveda narodnem parku Warrumbungle (ponovno aboridžinsko ime). Centralni del NSW po katerem se peljeva je planota,
600m nad morjem, šteje se že za t.i. outback, vendar to še ni dežela Crocodile Dundeea. V bistvu je celotno področje izredno rodovitno, poljedeljstvo in živinoreja si podajata roko. In oko se spočije na obzorju.

Ker je področje tudi turistično, so za boljšo prepoznavnost udejanili zgodbo o povezanosti posameznih mest s planeti - tako v vozečem stanju vzpostaviva stik s Plutonom, Neptunom, Uranom in pristaneva v Saturnu. Glede te marketinške zgodbe ne bi izgubljala besed, če pa bo kateri od planetov imel na naju poseben vpliv, pa bova poročala.

Še besedo o vremenu. Če sva še zjutraj na višini 1600m “dividing range-a” okušala temperature okoli 10 stopinj (Anči hvala za flis) in nalive (ti, ti tajfun), sva tu na 600m nm ponovno oblekla kratke rokave in hlače. In tudi nebo je zopet kristalno modro, le tu in tam kakšen čudovit
stratokumulus (Luki !!!!!- jadralna avtocesta na vidiku), ponoči pa zopet žareče miljarde zvezd mlečne ceste. Da se nagleda oko in duša.

Malo nama je danes nagajala tudi ura, saj sva šele pozno popoldan ugotovila, da je tukaj potrebno urne kazalce zopet premakniti 1 uro naprej (GMT+10). Zato sva izgubila eno uro dragocenega časa, da bi kampirala ponovno v narodnem parku. Tako pa sva pristala sredi mesteca z aboridžinskim imenom.

Dušan:
Avstralci so mesojedci, zato so povsod na razpolago tako imenovani “barbie” . V civiliziranih
predelih so na plin, drugod moraš podkuriti. Torej grem do barbia z dvema kosoma jagnjetine. Pod masivno železno ploščo prižgem plinski gorilnik. Ker je plošča res masivna, se kar načakaš, da se ogreje. Vendar mi ni dolgčas. Takoj me namreč dva tipa (delata na popravilu
cest) začneta zasliševati, ali delam, od kod sem, kam grem, hkrati pa pijuckata očitno dobro pivo iz litrskih steklenic varno zavitih v papirnato vrečko.

Opažam neke vzporednice med avstralsko in severno ameriško družbo. Ta, da skrivaš steklenico piva pred pogledi, je bila preveč očitna, da bi jo spregledal. Po obveznem predavanju o osamosvojitvi Slovenije, sem doživel višjo lekcijo pečenja na avstalskem barbi-ju (i ti to meni je li....Argentincu, kjer je asado doma). Pojasnil sem jim, da ga ni od boljše pečene argentinske govedine na klasičnem žaru. In da je plin poceni nadomestek boljših užitkov. Tako!

PS - Vesna - kot "tista", ki sem čakala na zrezek, moram pripomniti, da je bil le-ta kljub plinski podlagi pečenja dober in okusen - ali pa sem bila samo toliko lačna...